Z ljubeznijo do oblačilne dediščine

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 9. marec 2020 / 15:57

Andreja Stržinar Poklukar je mojstrica izdelave zgodovinskih kostumov in rekonstrukcij oblačil slovenske oblačilne dediščine. O starih oblačilih je ohranjenih le malo podatkov, zato poustvarjanje nekdanje oblačilne kulture zahteva veliko raziskav in poglobljenih študij ter tudi iznajdljivosti.

Z izdelavo folklornih, srednjeveških, renesančnih in baročnih kostumov se je Andreja Stržinar Poklukar začela ukvarjati pred dvanajstimi leti, ko se je odločila sa samostojno pot na področju unikatnega šiviljstva in krojaštva. Danes sodi med najboljše poznavalce slovenske oblačilne dediščine in najnatančnejše izdelovalce kostumov, ki so namenjeni prikazu nekdanjega oblačenja ljudi. Kot edina v Sloveniji se ukvarja z rekonstrukcijo noš in zgodovinskih kostumov, pri čemer sodeluje z enim najboljših poznavalcev slovenske dediščine dr. Bojanom Knificem, je pojasnila. »Bojan je moj mentor pri rekonstrukcijah, saj ima v Sloveniji največ znanja na tem področju, tako da sem se največ naučila prav od njega.«

Po končani srednji tekstilni šoli se je najprej zaposlila v gledališkem ateljeju ljubljanske opere. »Pri zaključnem izpitu sem imela namreč gledališke obleke in tako sem spoznala kostumografinjo Nado Slatnar, ki je začutila mojo močno željo po ustvarjanju tovrstnih oblačil in mi pomagala dobiti pripravništvo v gledališkem ateljeju,« je razložila Andreja Stržinar Poklukar. Najprej je delala v slikarni, nato pa se je sedem let kalila še v moški krojačnici. »Znanje starih mojstrov, ki so bili še vešči ročne izdelave oblačil, sem vpijala kot goba. Imela sem veliko srečo, da sem se lahko ob redni zaposlitvi ves čas učila, saj v srednji šoli dobiš le konfekcijsko znanje, tu pa sem spoznala celoten postopek izdelave oblačil, od kroja pa do končnega izdelka, saj je pri krojaškem delu ogromno ročnega dela,« je poudarila. Pridobljeno znanje se ji je obrestovalo, ko je začela izdelovati kostume za folklorne skupine. V njej je namreč ves čas tlela želja, da bi se podala na samostojno pot. »Zavedala sem se namreč, da bom v ateljeju samo šivilja oziroma bom do upokojitve ostala za strojem, imela pa sem občutek, da sem se veliko naučila in sem sposobna doseči še kaj več. Tako sem se vrgla v vodo in plavala,« se posmeji. Prva naročila za izdelavo kostumov je dobila še v času, ko je bila zaposlena v gledališkem ateljeju. »Začela sem namreč plesati pri renesančni skupini Kulturno umetniškega društva Cortesia iz Ljubljane in prek tega spoznala kostumografinjo Jasno Vastl, ki jim je šivala kostume. Začeli sva sodelovati in moj prvi večji projekt je bil, ko sva skupaj oblekli nekaj članov te skupine.«

Za vsak kostum opravi natančno raziskavo, sploh ko gre za noše ali rekonstrukcije, saj se posamezne krajevne noše med seboj včasih razlikujejo po resnično majhnih detajlih, je pojasnila. Ta čas se ukvarja z rekonstrukcijo rateške ljudske noše, ki izvira iz sredine 19. stoletja. »Značilen za to nošo je recimo plisiran svilen trak na robu krila,« je razložila. Zahvala, da so se ljudske noše sploh ohranile, gre po njenih besedah poleg ostalim poznavalcem tudi Mariji Makarovič, ki je izdala ogromno knjig, v katerih je popisala ljudske noše. Po drugi svetovni vojni so namreč staro ljudsko izročilo začeli zanemarjati in sta prevladali zgolj gorenjska in belokranjska noša. »To je bila narodna noša, neke vrste pripadnostni kostum, kot uniforma.« Marija Makarovič pa je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja popisala noše za skoraj vsa območja v Sloveniji. Samo Bela krajina ima recimo pet različnih noš. »Njena knjiga je zato moja biblija,« je poudarila Andreja Stržinar Poklukar. Za Gorenjsko je po njenih besedah značilen alpski tip noše, ki pri moški obleki vključuje podkolenske irhaste hlače, telovnik, srajco in suknjič, pri ženski pa krilo z nedrčkom, predpasnik, untaro oziroma podkrilo, rokavce in sklepanec oziroma kovinski pas, na katerem so imele pripet ključ in pipec. »Kar deset let je trajalo, da sem 'popredalčkala' vse različne noše,« se posmeje in doda, da ji je bil pri tem v veliko pomoč Bojan Knific, s katerim se pred vsakim večjim projektom posvetuje še danes.

Preden se loti izdelave kostuma, se po temeljiti raziskavi z naročniki uskladi še glede njihovih želja glede krojev in materialov. »Na podlagi skice in obstoječe literature narišem osnovni kroj; če je zakompliciran, ga najprej izrežem iz poskusnega materiala, na prvem pomerjanju pa že dobim točen kroj in potem uporabim izbrani material, največkrat so to lan, svila, žamet in volna. Uporabljam namreč predvsem naravne materiale, da se čim bolj približam videzu oblek, kot so jih nosili nekoč. Če je le mogoče, se izognem umetnim materialom.« Materiale večinoma naroča v tujini, najbolj vesela pa je starih rjuh in drugega blaga, ki komu ostane pri pospravljanju podstrehe ali starih omar. »Včasih so bili materiali resnično kakovostni, iz takega blaga lahko izdelam obleke res pristnega videza.«

Prve ljudske noše je izdelala za Kulturno umetniško društvo Ligojna, oblekla pa je že tudi folkloriste iz Žirovskega Vrha, Škofje Loke, Slovenske Bistrice ... Ta čas se ukvarja z rateško nošo za akademsko folklorno skupino Študent iz Maribora. Kot je na grobo ocenila, v izdelavo posamezne noše vloži okrog 150 ur, saj je ogromno tudi ročnega dela. »Pri šivanju mi pomaga Klavdija Kovač iz Žirovnice, saj je nemogoče, da bi vse zmogla sama,« prizna in doda, da je najtežje do prvega pomerjanja, potem pa v izdelavi kostuma začne uživati. Vedno ima odprtih več projektov hkrati, tudi zdaj je ob šivanju rateške noše poskrbela še za kostume v igri Navihana Rozi, ki so jo letos pripravili v Žireh. V preteklosti se je lotila tudi rekonstrukcije baročne obleke Marije Terezije za folklorno skupino iz Šenčurja. »Bolj ko greš v zgodovino, težje je najti ustrezne vire in poustvariti vse detajle, saj je recimo danes skoraj nemogoče dobiti kitovo kost za izdelavo korzeta.« V prihodnje jo čaka že novo večje naročilo, in sicer izdelava kostumov za srednjeveško skupino Galiarda iz Celja, že štiri leta zapovrstjo pa se s svojimi nošami predstavlja tudi na dnevih narodnih noš in oblačilne dediščine v Kamniku.