Prvobitnost, čustva, virtuoznost

Flamenko je petje, glasba in ples. Izhaja iz Španije, kjer je »začaral« tudi Kranjčana Mitjo Obeda. Kot profesionalni plesalec flamenka nastopa po vsej Evropi. Tudi v domačem mestu, prihodnji četrtek pa z najnovejšim plesnim projektom v Ljubljani.

Preteklo jesen smo vas že lahko videli nastopiti v Mes­tni knjižnici in v Stolpu Škrlovec v Kranju, kjer živite zadnja tri leta, a vas ni lahko dobiti »doma«, saj vas prav flamenko vodi od nastopa do nastopa, od projekta do projekta, v različna mesta po Evropi. Pravkar ste gostovali v Budimpešti in na Dunaju, odhajate v Zagreb ...

Tako je, v Kranj sem se vrnil po nekajletnem bivanju v Zagrebu. Veseli me, da zopet v malo večjem obsegu širim kulturo flamenka v Sloveniji, predvsem v Kranju, kjer sem se rodil. Večinoma res delujem v tujini, vendar nastopam tudi doma, za letos napovedujem cikel večerov flamenka Espacio flamenco v Kranju in Ljubljani. Moje življenje je precej nomadsko, sodelujem z domačimi in tujimi glasbeniki in plesalci, pretekli konec tedna nastop v Budimpešti, takoj naslednji dan pa vaje na Dunaju za turnejo po Avstriji, Sloveniji in na Hrvaškem v maju. Konec lanskega leta sem nastopal v Madridu in Sevilli. Moje prihodnje projekte in nastope bodo bralci zasledili na družbenih omrežjih, kjer redno objavljam.

Prihodnji četrtek boste v Ljubljani nastopili z najnovejšo plesno predstavo, premiero ste imeli v začetku leta v Sevilli, z naslovom Imagen (Podoba), v kateri sodelujete s pevko in kitaristom iz Seville … Za kakšno predstavo gre?

Na svoji poti večkrat naletiš na umetnike, ki te impresionirajo. Pevko in plesalko Alicio Acuna ter njeno delo sem odkril lani, ko sem jo tudi povabil k sodelovanju v predstavi Imagen (Podoba). Tako ona kot kitarist Mariano Campallo sta izjemna glasbenika in proces ustvarjanja z njima je bil zelo ploden in nagrajujoč. Prihajajoča predstava je nastala v ustvarjalnem procesu v Sevilli v decembru in januarju in je predstava flamenka, ki uporablja odrsko svobodo ter razširja polje izražanja tudi na ostala področja umetnosti, kot sta vokalna improvizacija in fizični teater. Korenina predstave je še vedno flamenko v vsej svoji izvornosti in izvirnosti.

Kako ste pred 15–20 leti slovenski mladenič vstopili v zgodbo, ki jo piše flamenko? Ste ponj odšli v Andaluzijo, v Sevillo, ali je flamenko sam prišel k vam?

Flamenko sem prvič videl v Madridu v nekem zakotnem baru, že prej pa me je od daleč privlačil. Plesno znanje sem pridobival v Sloveniji (PKD Flamenko pri Ani Pandur Predin), v Španiji (akademija Amor de Dios), veliko pa tudi z lastnim delom. Poleg tega znanje dopolnjujem z drugimi plesnimi zvrstmi, kot so balet, sodobni ples in druge.

Kaj vas je očaralo v tej španski glasbi, pesmi in seveda plesu?

Po tolikih letih se sicer ne spomnim več vseh detajlov, seveda me je pritegnil ples, a prva stvar, ki me je razorožila, je bil glas. Ko slišim flamenko petje, dobim občutek doma. Kot da iz drobovja skupaj z glasom vre nekaj starinskega, prvobitnega. Tudi pri plesu me je od nekdaj privlačila prvinskost, močna čustvena nota, hkrati pa tudi virtuoznost.

Se spominjate, kako ste ga usvajali – med plesnimi elementi so namreč tudi udarjanje z dlanmi, kastanjetami in udarjanje ob tla ...?

Vzponi in padci, kaj naj rečem. Tisoč ponovitev in potem še tisoč prva.

Flamenko dopušča – najbrž pa celo zahteva – od plesalca tudi neko mero improvizacije, ob tem, da so čustva, ki jih ta vloži v ples bistvena, od akterja zahteva neko ekstatičnost ... Ali to naredi nastop dober ali ne?

Temelj flamenka je res izražanje notranjega sveta, že sam nastanek flamenka je bil izraz zatirane skupine Romov, Arabcev in Židov v Španiji. In tako je tudi ostalo, mogoče sicer niti ne bi te ekstatičnosti rezerviral izključno za flamenko, ampak da, od akterja se pričakuje neki pretok, ki daje plesu in glasbi smisel.

Erotični naboj – v gibanju telesa, mimiki?

Ne. Bolj mogoče senzualnost, recimo gibanje bokov pri ženskah. Dobro, verjamem, da so določene stvari v preteklosti nastale z nekim erotičnim nabojem – flamenko je vedno bil del družabnega življenja, torej tudi na zabavah, vendar inteligentno vkomponiran v šaljivost. Danes nima več te konotacije, je le stik notranjega sveta z zunanjim, kar se pogosto odraža v mimiki.

Vi v flamenko uvajate elemente sodobnega plesa. Je to prihodnost, da ta ne postane zgolj etnološka posebnost za turiste kot pri alpskih narodih polka?

Flamenko se razvija v mnoge smeri, povezuje se s sodobnim plesom, ostaja sicer v veliki meri znotraj svojih tradicionalnih okvirjev, vendar se mnogi plesalci lotevamo projektov, ki jih prestopajo. Med zadnjimi mojimi takimi projekti je bil Un mundo feliz (Krasni novi svet) s premiero lani v Madridu. Povezovanje flamenka z drugimi gibalnimi ekspresijami je evolucija, proces, ki se naravno pojavlja in odraža težnjo umetnikov, da izražajo svoje ideje. Mislim pa, da tudi če bi flamenko ostal znotraj svojih tradicionalnih okvirov, bi še vedno ostal sočen, živ. Obstaja seveda flamenko za turiste, obstaja pa tudi flamenko, ki se drži svojih načel in živi v vsakdanjiku.

Kakšna je tipična podoba plesalca flamenka – visok slok moški črnih dolgih las, spetih v čop, nekaj dni neobrita brada? Pravzaprav vas imam tu pred seboj?

Tako nekako, ja. Brada je pri moških kar pogosta, vendar ni pogoj, bolj stereotip. Mislim, da nihče ne goji neke zunanje podobe zgolj zaradi flamenko »mode«. Sem pa sam kar v teh okvirjih. Sicer pa višina ni ravno odlika Špancev. (smeh)

Sami flamenko širite tudi s filmskimi produkcijami posnetki izven dvoran – vodite tudi delavnice flamenka.

Žanr plesnega filma me že nekaj časa privlači, saj v procesu montaže in s premiki kamere dopušča veliko igranja s samim plesom. Večinoma delam v produkciji društva Predmestje iz Kranja, s katerim prirejam tudi občasne delavnice flamenka, prireditve (lansko leto Lorca in flamenko v Mestni knjižnici), vodim tečaje v društvu CoraViento v Ljubljani, Mislinji, Velenju, prav tako vodim tečaj v Zagrebu, delavnice v Splitu, Osijeku.

Ste res po stroki diplomiran matematik z diplomo Fakultete za matematiko in fiziko?

Res je, doštudiral sem matematiko na FMF, in lahko rečem, da mi je matematika dala vpogled v splošno realnost, ki ga sicer ne bi imel.

Ampak v flamenku vendarle prevladujejo čustva, ki jih v matematiki ni. Tam je vse eksaktno, razen neskončnega ...

Čustva so neke vrste intuicija in ta je v matematiki, še posebej višji, zelo prisotna, saj matematiko poleg eksaktnih dokazov in izračunov sestavljajo ideje, koncepti, ki ji sproducira prožen um. Velikokrat so matematični geniji preko intuicije uvideli resnico. In tako kot flamenko se matematika razvija do neskončnosti in naprej.