S Trubarjem v šolo

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 5. september 2008 / 06:00

Šola se je spet začela, kakor vsako leto. Ker pa je letos Trubarjevo leto, morda ne bo odveč, če preberemo nekaj odlomkov iz njegovega pisanja o šoli in šolskih oblasteh, učencih in učiteljih, skrbnih in nemarnih starših, celo o šolskih ovaduhih ...

Trubarjeva temeljna ugotovitev je, da brez šol ne gre: »Bena dežela, ne mejsto, ne gmajna ne mogo prez šul, prez šularjev inu prez vučenih ludi biti, ne deželskih ne duhovskih riči prov rovnati ne obderžati. Tu vsaki zastopni človik more lahku zastopiti.« Iz tega sledi: »de povsod, v mejstih, v tergih inu per farah, se imajo latinske, nembske inu slovenske šule gori narediti«. Dobre šole ni brez dobrih učiteljev, za nastavitev le-teh mora poskrbeti oblast. »Obtu je silnu potreba tudi per sadašnim času, de se te šule povsod gori derže, de tej cerkvi dobra sejmena od mladih vučenih ludi Bogu na čast inu timu kersčanstvu k dobrimu za sebo pustimo. Cesarji, krali, vjudi /vojvode/ inu vsa žlaht oblast inu gosposčina so dolžni dobre, vučene šulmojštre inu umejtelne mlade ludi v te kloštre inu v korarije postaviti inu te lene, nemarne, požrešne, nečiste inu malikovske farje inu menihe iz nih izvreči inu izpoditi. V slednim mejstu, v tergu inu per sledni fari šulmojstre inu šularje deržati, v mejstih inu tergih, de se latinsku inu nemšku, per tih farah od farmoštrov, podružnikov inu mežnarjev to slovensku pismu, brane inu pisane vuči.«

Veliko vlogo v šolanju imajo straši. Kdo vse so starši? »Ti stariši v tim Svetim pismu ne bodo le samuč oča inu mati, temuč tudi pridigari, gospoščina, očimi, mačohe, gerohi, šulmojštri, gospodari, gospodine, mojstri, antverhari, kmetiči inu vsi, kir te mlade otroke, posle, hlapce, dekle, mlajše inu delovce pod sebo per suim kruhu imajo inu derže, bodo stariši imenovani.« Skrbni starši so pravi blagoslov, a zraven njih so tudi nemarni. O takih piše in jih okara v poglavju »Od nemarnih negudnih starišeu, kir suje mlajše tiga katekizma ne vuče«. »Zakaj dosti starišev, očetov, gospodarjev, inu mojstrou je na svejtu, kir več za svine inu živinu skerbe koker za otroke. Ne rodijo, de bi se nerpoprej to pravo vero inu božjiga strahu navučili, ne h tim pravim pridigom ne vodijo, doma inu v šuli se ništer od Buga ne vuče. Inu per tim ti eni en gard nepošten leben pelajo, ništer ne delajo, v cerkou ne hodijo inu ne molijo, temuč veden pijančujo, šentujo /preklinjajo/ inu nesramnu govore pred otruki. Tu istu nih mlajši inu družina tudi dejo. Oli takim starišem, kir te mlade ludi v ti veri inu na poštenim lebnu zaderže, zmotijo inu zblaznejo, pravi sam Kristus, bi bule bilu, de bi se nim en mlinski kamen na garlu obesil inu bi bili verženi v tu globoku morje.«

Svojo vlogo je v šoli imela tudi palica. V ljubljanski stanovski šoli, ki jo je vodil Trubarjev protestantski sotrudnik Adam Bohorič, je šolski red predvideval tudi vzgojni »instituciji« palice in skrivnega ovaduha! Hude reči, ampak vse za napredek znanja in lepega vedenja. »Učenec, ki bo iz šole kaj izblebetal ali opravljal s svojimi starši součence ali učitelje, jih bo dobil s palico, kakor naj se učitelji tudi pobrigajo, da bodo starši spoštovali nauk Jezusa Siraha, ki uči, da z otroki ne smemo biti premehki, se z njimi ljubkovati, še manj pa jim dajati potuho ali opravičevati njihovo hudobijo, čeprav zopet ni treba, da bi učitelji vihteli palico kar tako brez pravega vzroka …« Sliši se staromodno, a če malo pomislimo, bi bilo lahko kaj od tega še danes oziroma spet uporabno. Šolski red protestantsko usmerjene stanovske šole v Ljubljani se ni nanašal le na šolo, ampak na učenčevo življenje v celoti. Predpisoval je celo, kako naj se ta vede na poti domov. »Med potjo domov naj stopa spodobno, kot je bilo prej rečeno o poti v šolo. Če sreča uglednejše osebe, naj jih počasti s tem, da se jim odkrije.« Prizor, ki si ga danes še misliti ne moremo, kaj šele, da bi ga kje dejansko ugledali.

Če bi kdo predlagal, naj se v šole znova uvede palica, bi se s tem marsikdo strinjal. Nihče pa se verjetno ne bi s predlogom, naj bo v vsakem razredu ovaduh! V že omenjeni šoli je bil ta zapovedan. »Ker učitelji ne morejo biti zmeraj z učenci ter paziti nanje in ni zato nič manj potrebno, jih tako v šoli in v cerkvi, kakor tudi sicer na ulici, privajati na red in dobro vedenje ter jih navajati na urjenje latinskega jezika, in ker imajo učenci dovolj razloga, se uriti v disputacijah, zaradi tega naj vsak učitelj določi v svojem razredu in v vsaki dekuriji /oddelku/ enega 'koričana' ali skrivnega ovaduha, ki mora marljivo nadzirati ostale součence v šoli, v cerkvi in na ulici ter zapisati, kaj je ugotovil na njih kaznivega, in to ob določenem času pokazati učitelju, kar bo čednosti vsestransko pospeševalo, priskutnost pa preprečevalo. Kadar pa ovaduh sam zasluži kazen, svojo službo malomarno opravlja ali pa hoče učencem prizanašati, kar bo vsak učitelj pač kmalu ugotovil, naj ga brez prizanašanja kaznuje, da bo njegov naslednik tem bolj priden, in naj zmeraj na skrivaj določi novega, preden mu je prejšnji poročal.« Pa naj kdo reče, da je udba šele boljševiška iznajdba!