Sedmica: Blišč in beda družbene resničnosti

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / petek, 5. september 2008 / 06:00

Letnih olimpijskih iger je konec, slovenski športniki in z njimi Slovenija so poželi velik uspeh in svet se vrti naprej. Z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi ter navadami.

Najprej previdno, zdaj pa čedalje bolj naglas se v javnosti širi namig, da naj bi nosilci zlatih olimpijskih medalj za (promocijske) zasluge od države prejeli nekakšno rento. Nedvomno si jo zaslužijo. A ne samo nosilci zlatih olimpijskih medalj, pač pa vsi vrhunski športniki, ki so v svoji karieri dosegli pomembne uspehe. Po svoje so športniki primerljivi z umetniki oziroma kulturniki ali katerimi drugimi izjemnimi ustvarjalci. Vprašanje je le, kdo naj vrhunskim športnikom plačuje dosmrtno rento, če aktualno razmišljanje pravilno razumem.

Prepričana sem, da je država zadnji člen v verigi vpletenih in zainteresiranih subjektov vrhunskega športa, ki je, in to je pomembno, na samem vrhu svetovne industrije. Se pravi, na top lestvici zaslužkarstva.

Preden se država poda v katero koli rentno avanturo, povezano s športniki ali samo obljubo na to temo, je treba prvič, vedeti, da imajo vrhunski športniki na določenih ministrstvih že zdaj odprta vrata za fiktivno zaposlitev, in drugič, ugotoviti, katere so tiste pijavke, če se tako izrazim, ki so prisesane na športnika v času njegove uspešne vrhunske kariere in koliko denarne koristi z njim iztržijo. (Pod izrazom pijavke razumem, denimo, proizvajalce opreme, ki jih športniki nosijo in reklamirajo.) Ti vzporedni dejavniki in po svoje soustvarjalci vrhunskega športa bi morali svojim nekdanjim reklamnim »panojem« plačevati življenjsko rento ali vsaj zavarovanje za čas, ko vrhunski športnik odigra svojo vlogo. Sicer pa so vrhunski športni uspehi ena stran medalje, tista bleščeča, prehitra izžetost njihove telesne in v neštetih primerih tudi psihične kondicije pa druga, bedna stran te iste medalje.

Če drži, da smo v gospodarskem smislu svetilnik Evrope, kot se je pred kratkim izrazil aktualni vladni predsednik Janez Janša, naj se to pozna tudi v praktičnem življenju. Predlagam, da vlada (domnevni) višek denarja pogojno rečeno »šenka« najmlajšim članom naše družbe, se pravi cicibanom in v vsaki slovenski vasi oziroma povsod, kjer otročički živijo, zgradi njim primerno in ustvarjalno igrišče.

Na zamisel, da je za otroška igrišča pravzaprav dolžna poskrbeti država in ne občina, sem prišla, ko sem ob neki priložnosti v nekem lokalu v Škofji Loki klepetala z gospodično na drugi strani »šanka«. Ko sem izrazila svoje mnenje, da bi morali imeti vsi slovenski otroci za igro na voljo primerna igrala, v mislih sem imelo otroško igrišče v ljubljanskem Tivoliju, je dobesedno osuplo odvrnila: »Ja, gospa, ampak Škofja Loka ni Ljubljana.« Še bolj kot jaz njo, je osupnila ona mene: »Menda vem, da Škofja Loka ni Ljubljana, ne vem pa, kaj ima to zveze z otroškimi potrebami za normalen razvoj, z njihovimi pričakovanji in željami in navsezadnje z enakopravnostjo vseh slovenskih otrok.

Če so vlada in poslanci državnega zbora pristali na ustanovitev tako majhnih občin, da niso finančno sposobne zgraditi niti primernega otroškega igrišča, potem naj igrišča gradi pač vlada s proračunskim denarjem.

 Marjeta Smolnikar bo na državnozborskih volitvah kandidirala za poslanko na listi SLS in SMS.