Med tehnologijo in umetnostjo

V galeriji Stolpa Škrlovec je še nekaj dni na ogled razstava Doroteje Dolinšek z naslovom S soncem sinhrono (Prva faza).

Kranj – Vizualna umetnica najmlajše generacije Doroteja Dolinšek, oktobra je diplomirala iz slikarstva na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah, ustvarja pa v domačih Tupaličah in v Benetkah, se v Stolpu Škrlovec predstavlja s konceptualno postavitvijo, povezano s slovenskim satelitom, ki naj bi ga ta mesec v Francoski Gvajani poslali na njegovo raziskovalno misijo v vesolje. V Centru odličnosti Vesolje, znanost in tehnologije, Vesolje-SI so namreč v sodelovanju s kanadskim laboratorijem Space Flight Laboratory Inštituta za vesoljske študije Univerze v Torontu, razvili mikrosatelit za opazovanje Zemlje in video dokumentacijo v visoki ločljivosti Nemo HD. Satelit se bo dvignil na s soncem sinhrono orbito, s čimer ima potencial postati prvo slovensko tehnološko telo v vesolju.

Tehnologija v vizualni abstrakciji

»Leta 2017 sem z omenjenim centrom in njegovim direktorjem Tomažem Rodičem vzpostavila sodelovanje, katerega rezultat bo umetniški projekt v dveh fazah,« je povedala Dolinškova, ki tokrat predstavlja prvo fazo, ki temelji na tehničnih načrtih 3D-modela Nema HD. Te je avtorica iz tehnološkega jezika prevajala v vizualni abstraktni jezik, česar rezultat si lahko ogledamo v slikah, kinetičnih objektih in kolažih, ki so na ogled v stolpu. Dolinškova se je poleg notranje geometrije in funkcije mikrosatelita še zlasti v kolažih, za razstavo jih je izbrala deset, ukvarjala predvsem s tehnološko skrivnostjo, ki jo vsebujejo načrti. »Tehnika kolaža mi je bila zelo blizu, da sem lahko tehnološko skrivnost prekrila in zakrila s prosojnim papirjem, na katerega sem sama izrisala določene elemente ter jih umestila v kompozicijo,« pojasnjuje avtorica, ki je ob tem razstavila še štiri slikarska platna in dva kinetična objekta. Če se je na platnih ukvarjala s tem, kako upodobiti gravitacijo, se je pri kinetičnem objektu poigrala z različnimi elementi, recimo kroženjem satelita.

Zanimiv je kinetični objekt – triptih. Ko se v prvem delu črta na vrtečem se krogu poravna s črto na ozadju, ta za nekaj sekund zastane in v gibanje spravi letvice, ki delujejo kot nekakšna vratca, ta pa na zadnjem delu triptiha povzročijo, da se posveti lučka in skozi prizmo izriše mavrico. »Triptih deluje tako, da se oba naslednja dela navezujeta na časovnico prvega dela, ko se jaz navezujem na časovnico tega tehnološkega projekta.« Na razstavi so namreč na ogled dela, ki so nastajala od leta 2017 pa do danes, vendar Prva faza s tem še ni zaključena. Med umetniškim in tehnološkim projektom, za katera avtorica pravi, da sta si sinhrona, saj sta istočasno obravnavana iz dveh različnih smeri, se pojavi časovna vzporednica. Mikrosatelit je še vedno v fazi pred izstrelitvijo in tako je tudi Prva faza še v razvoju, dokler Nemo HD ne zapusti Zemljine težnosti.

Sledila bo druga faza

Na vprašanje, kaj je tisto, kar povezuje tehnologijo in umetnost, Dolinškova odgovarja: »Razvoj tehnologije je zagotovo ena gonilnih sil razvoja sveta in umetnosti. Odnos med umetnostjo in znanostjo je prisoten že dolgo, današnja digitalna revolucija pa še dodatno ustvarja ugodne okoliščine in stičišče teh dveh disciplin, ki se med seboj odlično dopolnjujeta, ne zaradi podobnosti, temveč razlik, kar omogoča inovativni dialog. Sama sem se znašla na točki, ko sem spoznala, da o vesolju ne morem razmišljati, ne da bi se vpletala tudi v tehnologijo in znanost, ki sta ključni za razumevanje zunajzemeljskega prostora in tehnoloških teles, ki jih tja izstreljujemo. Leta 2017, ko sem začrtala okvire tega projekta, se mi je zdel neki smiselni naslednji korak v moji umetniški praksi to, da mikrosatelit Nemo HD, ki bo kmalu dejansko v orbiti, od bliže preučim in ga poskušam razumeti. To se je manifestiralo v dvofazni umetniški projekt.«