Nekoč razvada, danes umetnina

Gorjuško »fajfarstvo« ali izdelovanje pip je od konca lanskega leta vpisano v register nesnovne kulturne dediščine. Nekoč znana domača obrt izdelovanja rezljanih in ročno okrašenih lesenih pip za kajenje tobaka je danes živa le še na Gorjušah v Bohinju. Obiskali smo enega od dveh še aktivnih mojstrov izdelovanja »fajf« – Srečka Lotriča.

Nekdaj razširjeno piparsko obrt, katere izdelki so bili rezultat mojstrskega zn­anja v tehnološkem in oblikovnem smislu in hkrati tudi malodane obvezna simbolna sestavina narodnega moškega kostuma, danes gojita le še dva mojstra. Na eni strani jo tako lahko štejemo za ogroženo dediščino, na drugi strani pa se danes tehnologija izdelovanja pip uporablja za izdelavo drugovrstnih predmetov, kar to obliko nesnovne dediščine ohranja živo, je zapisano v utemeljitvi vpisa v register nesnovne kulturne dediščine. Na Gorjušah pipe izdelujeta še dva mojstra, Ivan Kovačič in Srečko Lotrič.

Obiskali smo Srečka Lotriča s Spodnjih Gorjuš, ki je to žlahtno obrt prevzel od svojega očeta. »Pipe je izdeloval že moj stari oče Viktor, leta 1907 se je začel učiti in za eno krono na dan delal od sedmih zjutraj do polnoči. Kmalu je šel na svoje. Od njega je obrt nato prevzel moj oče Alojz, ki je vse življenje tudi mene učil in spodbujal, naj se mu pri delu pridružim, ampak mene je zanimalo vse drugo, samo to ne ...« pove z nasmehom in nato pristavi, da ga je pred dobrimi desetimi leti vendarle povleklo v delavnico. Tako zdaj večino dni že dolgo preživlja za nekdanjo očetovo delovno mizo. »Na začetku je bilo težko, ampak moraš biti trmast in smeš obupati, pa gre. Saj sem se veliko naučil pri očetu, ki smo mu otroci pomagali pri malenkostih, posebno ko je sam že slabše videl ... Ko sem resno začel, je bil oče že bolan, a je še videl moje prve izdelke,« zadovoljno pristavi.

Kot je obrazloženo v registru nesnovne kulturne dediščine, je bilo piparstvo nekoč pomembna dopolnilna obrt v več krajih na Slovenskem, ki se je večinoma prenašala iz roda v rod. Kmetu, ki se je z njo ukvarjal predvsem v zimskih mesecih, ko je bilo manj dela v gozdu in z živino, ta obrt sama ni omogočala preživetja. Dejavnost je bila najbolj razvita na prehodu iz 19. v 20. stoletje, ko je na Gorjušah »fajfe« izdelovalo tudi do dvajset mojstrov. Takrat so jih izdelali med tri in štiri tisoč na leto, prodajali pa so jih na Koroško, Štajersko, Primorsko, v Istro in Dalmacijo, celo v Anglijo in Ameriko.

Piparstvo na Gorjušah sicer v svojem delu Velika pratika omenja že Valentin Vodnik leta 1795, zaton te domače obrti pa se je začel v dvajsetem stoletju, ko je usihala kmečka trgovina zaradi konkurenčnejših porcelanastih pip in uporabe cigaret.

Posebnost t. i. gorjuških fajf je, da so okrašene z biserovino oziroma školjčno lupino v različno oblikovanih motivih, ki so jih pogosto prilagodili dejavnostim uporabnikov, na primer lovcem, čebelarjem ali rudarjem. Gorjuškim fajfam so dodani tudi ročno kovani pokrovčki iz zlitin in kovin. »Ni gorjuške fajfe brez pokrova, tako je že dolgo nazaj ukazala Marija Terezija,« je povedal mojster Lotrič, ki čisto vse dele pipe izdela sam: ustnik iz smrekove vejice (paziti je treba, kako jo posušiš, da ne »ubiješ« lesa, opozori), osrednji del pa iz hruškovega lesa. Okrasi jih s pazljivo obdelano školjčno biserovino.

Najbolj znana je »čedra« ali »kratka pipa«, ki ima kratko in ravno cevko s spodnjima robovoma v obliki črke V, bogato okrasje in še danes tudi najvišjo ceno.

»Fajfo« mojster izdeluje tudi več dni, odvisno od zahtevnosti njenega okraševanja. Srečko Lotrič pravi, da mu izdelava ene pipe običajno vzame od trideset do štirideset ur dela, včasih še več, in temu primerna je tudi cena, ki se začne tam nekje pri 130 evrih, odvisno od izdelave. »Saj se človek na koncu kar težko poslovi od nje, ko jo toliko časa drži v rokah ...« pravi.

Preživeti se danes s »fajfarstvom« ne da, prostodušno pojasni. »Ampak pri tem delu nikoli ne smeš misliti na denar ... Pa tudi na ženske ne, se lahko urežeš ...« hudomušno pristavi.

»Fajfe«, nekoč namenjene kajenju tobaka, imajo danes predvsem funkcijo okrasnih predmetov in spominkov. Gorjuške fajfe so postale zbirateljski predmeti, na leto jih prodajo zgolj nekaj. Zato so v podobni tehniki začeli izdelovati tudi lesen nakit, ki se skupaj s pipami trži v okviru Turizma Bohinj kot izdelek s certifikatom Bohinjsko/From Bohinj.

Srečko Lotrič pa si jo vseeno še kdaj prižge. »Včasih so ob kajenju moževali, danes pa je to priložnost, da si vzameš kakšno urico časa za obred, pri katerem pipo najprej skrbno očistiš, jo napolniš s tobakom, prižgeš, nato pa se ob kajenju počasi prepustiš razmišljanju.«