Samo skrbi me. Moja in vaša starost ...

Besedilo: Suzana Podgoršek Kovačič
Kategorija: Gorenjska / sobota, 22. februar 2020 / 11:37

Ne vem še, kako je biti star. Ne vem zato, ker mi do starosti manjka še nekaj let. Ker pa seveda živim v odgovorni in starejšim prijazni družbi, me nima kaj skrbeti in se zlatih let življenja lahko samo veselim. Kako lepo se to sliši, kajne? A v drobni tisk dodajam: obljubljeno mi je to s figo v žepu. Kajti realnost se slika drugače. Novega doma za starejše država ni zgradila leta; kot slišimo, precej vlaga denar v študije. Pa saj starejši, ki zaradi različnih razlogov potrebujejo institucionalno obliko bivanja, ne morejo živeti v »papirju«. Na zakon o dolgotrajni oskrbi pa čakamo že toliko let, da se bojim, da ga bodo zaradi »preživetih« vsebin začeli pisati na novo.

V domovih za starejše manjka kadrov. Tako hudo je ponekod, denimo v Naklem, da župana skrbi usoda doma, če odidejo še trije, štirje zaposleni. Cenim poklic negovalcev, socialnih oskrbovalcev. A ti so premalo vredni, res pa je tudi, da vsak ni za ta poklic. Delo je tudi fizično naporno, pomembna sta socialni čut in seveda velika podpora vodje.

Imamo storitve, prijazne starejšim. Denimo pomoč na domu. Lepo je ta sprejeta, a vsaj v Naklem je njeno izvajanje okrnjeno. Ker manjka kadra, kot je pred časom povedal direktor Doma starejših občanov Preddvor, ki za nakelske občane zagotavlja to storitev. Dom starejših je v Preddvoru ukinil razvoz kosil na dom; kot je pojasnil direktor, to ni del njihove javne, ampak tržne dejavnosti. Je to res tako breme?

Ne vem, kako se počutijo starejši, ko jim »vrelci mladosti« krojijo usodo, ker nisem čisto prepričana niti o tem, koliko so starejši sploh vključeni v to, kaj potrebujejo za dostojno starost. Dostojno življenje zagotavljajo tudi odnosi. Verjetno ste že slišali za starizem, to je diskriminiranje ali stereotipiziranje na osnovi starosti. Nedavna raziskava o doživljanju starizma v zdravstvenih ustanovah v Sloveniji je pokazala, da je več kot dve tretjini starejših od 65 let pri zdravstveni obravnavi občutilo diskriminacijo, je pisalo na vabilu na nedavno okroglo mizo. So kar konkretizirali: ko zdravnik reče osemdesetletniku, ki bi moral zaradi zalitih pljuč ostati na rehabilitaciji, da je postelj in osebja premalo in da bo raje svoj čas in energijo namenil mlajšim bolnikom – koga bi moralo biti sram? Bolnika z zalitimi pljuči, zdravnika, ministra za zdravje, predsednika vlade, vse nas, ki si mislimo ''Ja, tako pač je ...''? Svojci za starejše skrbijo, kot zmorejo in znajo. Nekateri žal nanje pozabijo. Stiske blažijo prostovoljci (prostoferji, družabniki). Naj moje besede ne izzvenijo preveč nametano ... Na srečo tudi nisem »okužena« s slepilom o večni mladosti. Samo skrbi me. Moja in vaša starost.