Sto let Krčeve mame

Bašljani jo poznajo – kar mlajši pomnimo – kot Krčevo mamo. Frančiška Zorman, rojena Cuderman, je 8. oktobra praznovala stoti rojstni dan. Ob častitljivi obletnici so ji bašljanski možje in fantje postavili mlaj, povabljeni pa so se v četrtek na njenem domu udeležili rojstnodnevnega slavja, na katerem so se ob krajšem kulturnem programu poveselili in nazdravili Frančiškinim stotim letom.

Frančiška Zorman se je rodila kmečki družini v Bašlju leta 1915. Doma so imeli žago in mlin in že takrat se je doma reklo 'pr' Krč'. Imela je še štiri sestre, vendar sta dve umrli zelo mladi. Franca, kasneje svojega moža, je poznala na videz že od prej, ker pa sta bila oba že v letih, sta se odločila, da se vzameta. Franc je bil doma iz Brega pri Preddvoru – po domače Kocebetov, delal pa je kot oskrbnik v Preddvoru pri Dolenčevih. Frančiška ni bila nikoli zaposlena, delala je doma na kmetiji vsa moška in ženska dela, danes pa prejema pokojnino po možu, ki je pokojen že dvaindvajset let. Avta ni vozila, kolo je bilo njeno glavno prevozno sredstvo. Pa s konjsko vprego si je tudi pomagala premagovati kilometre. Tako je v Kranj na 'plac' zvozila veliko zelenjave, da je zaslužila kakšen dinar.

Franc in Frančiška sta se poročila leta 1952. Najprej civilno v Kranju, kamor sta se z bodočim možem skupaj s pričami odpeljala s kolesi. To je bilo na sredo, 16. avgusta. Naslednji ponedeljek sta se potem poročila še cerkveno v Preddvoru. Tja so se odpeljali z zapravljivčki. Ohcet, na kateri sta igrala dva muzikanta, pa so imeli doma. Nanjo so povabili vso vas. Po poroki sta Zormanova živela na njeni kmetiji. Rodila se jima je ena hči, danes pa ima Frančiška štiri vnuke in kar deset pravnukov.

Ko jo povprašamo, ali primerja današnje čase s časi, ko 'je gor rasla', pove, da je zadovoljna z vsem, kar ima, še posebno jo razveseljujejo pravnuki. Pogreša pa vrstnike, s katerimi bi se lahko pogovarjala o mladosti.

Včasih o svoji starosti razmišlja: je je vesela, hkrati pa začudena, na kakšen način živi toliko časa, zakaj mora biti taka izjema. Zdravje ji služi, edino za hojo potrebuje oporo. Še vedno veliko bere, in to brez očal, ter rada pomaga v kuhinji. Olupi krompir, očisti zelenjavo, pripravi solato. Pove, da so včasih jedli bolj skromno. Rada ima ajdove žgance, zelje, krompir v oblicah, kašo in koruzni močnik.

In kako Frančiški minevajo dnevi? Največkrat vstaja ob sedmih zjutraj, se obleče in uredi, le počeše jo hči, saj ji lasje segajo skoraj do pasu. Po zajtrku velikokrat zakuri 'šporget', potem kaj prebere ali pogleda kakšno dopoldansko oddajo. Rada posluša radio. Po kosilu posedi na kavču, malo zaspi, veliko tudi moli. Zvečer si privošči skromno večerjo, spat hodi okrog desetih. Nedelja pa je za zdaj že stoletnico vedno bolj praznična. Če ne gre k maši, jo rada posluša po radiu ali spremlja po televiziji.

Frančiški je v četrtek voščila praktično cela vas, oglasil se je preddvorski župan Miran Zadnikar, ni manjkalo pesmi, plesa. Voščila so deževala z vseh strani, pa tudi na molitev niso pozabili. Za narodno-zabavni napev pa so poskrbeli kar Veseli Begunjčani.