Očetje in sinovi

Tako zelo pomemben, celo večen odnos. Oče da sinu trdnost v življenju, sin pa bo ob trdnem, pokončnem, ljubečem in odločnem očetu lažje razvijal svojo moškost (potreboval jo bo za gradnjo srečnega zakonskega odnosa). Normalno, saj je dobil zgled od zanj najbolj pomembnega moškega. V naši naravi je, da si želimo pripadati očetu, in temu hrepenenju ne moremo ubežati. To še najbolj vedo tisti moški, ki so morali odraščati brez očeta, ali tisti, kjer so bili očetje veliko odsotni, še posebej v mladih letih. Včasih so očetje imeli avtoriteto tudi zaradi grobosti in večje vloge moškega v družbi. Danes se moramo bolj na mehak, čustven odnosni način potruditi, da nas sinovi lahko spoštujejo. Ne glede na čas pa nas očete sinovi vedno čakajo, da bomo pristopili k njim, da se bomo zanje zanimali, da jim bomo dali priznanje, da jim bomo dali vedeti, da nam veliko pomenijo in da jih imamo radi. Vedno bodo čakali, da jim »bodo ata to povedali«.

Vemo tudi, da v vzgoji očetje naredimo veliko napak. Celo precej hudih – preveč sem delal in bil odsoten od doma, buljil sem v ekrane, medtem ko me je sin čakal, popival sem, prevaral sem sinovo mamo, igral sem vlogo žrtve in bil »bogi bogi moški«, nisem finančno poskrbel za družino, nikoli nisem sina pohvalil, bil sem prestrog, sina nisem poslušal … Dodatna težava je lahko še v tem, da jaz od svojega očeta nisem dobil najbolj zdravega modela očetovstva. Vendar to ne sme biti izgovor, da ne popravim slabega odnosa s sinom. V tem primeru jaz točno vem, kaj moram dati sinu – dal mu bom samo tisto, česar nisem dobil od svojega očeta.

Kdo naj stori prvi korak pri izboljšanju odnosa oče–sin? Vedno to naredi oče, ker to od njega pričakuje sin in ker je to korak k njegovi, očetovi sreči. Kjer ni tega stika, trpita oba. Kdaj naj to stori? Ne šele na smrtni postelji. Torej takoj. Kako naj to stori? Preprosto bo šel k sinu in mu povedal, da je prišel na obisk, ker je njegov oče in ker ga ima rad. Prosi naj ga, ali lahko vstopi, da se malo pogovorita. Pove naj mu, da do sedaj ni zmogel, znal vzpostaviti najboljšega odnosa. In da bi vsaj malo rad popravil odnos. Kaj naj mu še pove? Najprej naj posluša in gleda sinovo reakcijo. Ne sme biti vsiljiv. Če ga ne sprejme, naj oče lepo pove, da razume njegovo reakcijo, še bo prišel. Na noben način ne sme odnehati – to je njegova naloga. Še večkrat lahko doživi sinovo jezo, naj jo naslovi, zdrži in ne komentira.

Najtežje bo sinu ponuditi prostor in nameniti čas za vprašanje: »Kako je bilo in kako je biti moj sin?« Vse, kar mora oče storiti, je sočutno poslušati. Strogo prepovedano je dajati nasvete, komentirati, vzdihovati, se opravičevati in tarnati, česa ni zmogel. Dragi očetje – ob tem vprašanju boste pokazali, koliko ste moški.