Kako se je pripravljala rateška košta

Prehrana in prehranska dediščina Rateč sta v veliki meri odsev tamkajšnje kulturne krajine. S tem pojmom pa ne gre podčrtati le njenih naravnih danosti, ampak zlasti njene prebivalce in njihove potrebe, poudarjajo na Razvojni agenciji Zgornje Gorenjske (RAGOR), ki je tik pred koncem leta z zaključnim srečanjem ter izidom knjige o rateški prehranski dediščini zaokrožila mednarodni projekt AlpFoodway.

Kot ugotavljajo v knjigi, so bile tudi v Ratečah prehrana in prehranske navade v veliki meri vezane na praznike in druge priložnosti ob cerkvenem ter civilnem letu. Na splošno je veljalo, da so bili obroki ob nedeljah in večjih praznikih obilnejši. Juha z domačimi rezanci je bila največkrat iz ovčjega, včasih tudi iz govejega ali kokošjega mesa. Sledili sta glavna jed z mesom iz juhe ali pečenko ter priloga iz krompirja.

Posebnost jedilnika v cerkvenem letu so predstavljali tudi čas posta, zlasti strogega, in petki. Takrat na mizi ni smelo biti mesa, jedi niti niso bile preveč mastne in nasitne. Te navade so se strogo držali.

Za božič so pekli kruh in potico, za večje praznike vedno orehovo. Na sveti večer, ko so prišli od polnočnice, so jedli kuhane klobase, kruh in potico, na božič pa je bilo za kosilo ovčja juha, meso iz juhe oziroma ovčja ali svinjska pečenka ter pražen krompir.

Na svečnico in v času pusta so v masti cvrli krofe, krhke flancate ali miške, na cvetno nedeljo pa so na butarice, t. i. prajkle, obešali preste, ki so jih nato še isti dan pojedli. Za veliko noč so pekli potice, najstarejša naj bi bila z rožičevim nadevom, sicer pa je bila za praznike običajno na mizi orehova, čez leto pa so največkrat pekli pehtranovo.

V knjigi so prehranske navade Ratečanov predstavljene v treh tematskih sklopih: hrana in prehranske navade skozi cerkveno in civilno leto, kmečko leto ter človekovo življenje. Zadnje poglavje vsebuje recepte za 13 izbranih tradicionalnih rateških jedi, med njimi so usukani močnik, prežganka, čompavc, vlivanci, govnač, budlja, rateški krapi iz krompirjevega ali vlečenega testa, mavželjni in krhki flancati, ki jim v Ratečah rečejo hrepavci.

Mednarodni projekt AlpFoodway, ki ga je v večini financirala EU, se je sicer ukvarjal z dediščino alpske prehrane. Glavni cilj projekta je bil priprava kandidature alpske prehranske dediščine za njen vpis na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.

Kot poudarja Ambrož Černe iz RAGOR-ja, je bila ena ključnih aktivnosti za dosego cilja identifikacija in inventarizacija enot alpske prehranske dediščine. »Izdelali smo spletni portal enot, kjer so vidne tudi slovenske, ki smo jih izdelali slovenski partnerji. Vsaka enota vsebuje besedilo, slikovno in (nekatere tudi) dokumentarno video gradivo. Na RAGOR-ju smo jih izdelali deset: kranjska klobasa, koline v Zahodnih Karavankah, rateški krapi, velikonočni žegen, peka potic, čebelarstvo na Gorenjskem, kuhanje terjaka na Škofjeloškem, pridelava in uporaba zelja na Zalem Logu, hruška tepka in gorenjski tepkovec ter koruza trdinka v Zgornji Bohinjski dolini.«

Posebej so se posvetili Ratečam, kjer so podrobneje raziskovali prehransko dediščino. V sodelovanju s Turističnim društvom Rateče - Planica so organizirali deset medgeneracijskih kuharskih delavnic, kjer so pripravljali domače jedi, povezali so se z rateškimi gostinci, s katerimi so oblikovali skupni meni Rateška južna; sestavljen je iz tradicionalnih rateških surovin, jedi pa so interpretirane na sodoben način. Izdelali so promocijski film o Ratečah ter organizirali pogovorne večere s starejšimi domačini, na katerih so se pogovarjali o rateški prehrani nekoč. Rezultat pogovornih večerov je knjiga Rateška košta: prehranska dediščina Rateč, ki je izšla konec leta.