Gorenjski glas in pokrajine

Z zanimanjem vedno preberem Gorenjski glas; prvič zato, ker je ideološko in politično uravnotežen časopis in pošteno poroča o dogodkih na eni in drugi strani naše politične krajine.

Drugič pa, ker je časopis, ki pokriva mojo pokrajino Gorenjsko in prinaša novice iz krajev, v katerih živim, ki so mi blizu in me zanimajo. Žal pa je Gorenjski glas edina »pokrajinska ustanova«.

Spodbudo za ta članek mi je dal govor predsednika Državnega sveta Alojza Kovšce na proslavi dneva samostojnosti in enotnosti na Svetem Jakobu, ki sem ga prebral v Gorenjskem glasu. V njem je omenil, da bi bila uvedba pokrajin ena ključnih nalog, ki bi v Sloveniji pomenila preobrat na bolje. Z njim se popolnoma strinjam. Dejstvo, da nimamo pokrajin, je katastrofa za Slovenijo. Poglejmo samo Ljubljano, ne tiste baročne Plečnikove lepotice s stolnico, gradom, Tromostovjem, ampak ono drugo, Jankovičevo, na katero pomislim, ko pri jutranjih poročilih poslušam o počasnih kolonah avtomobilov, ki se iz vseh strani Slovenije prebijajo v mesto. Ko jo obiščem, se vedno znajdem v prometnem kaosu. Železniška postaja je še iz časov Avstro-Ogrske, ko je bila Ljubljana še manjše provincialno mesto, primestni železniški promet je tak, kot je bil pred desetletji, ko sem bil še študent. Če pogledam na televiziji nogometno tekmo prve slovenske lige v znamenitih Jankovičevih Stožicah, vidim le kakih sto gledalcev. To je le nekaj anomalij nerazumne centralizacije Slovenije in nepravilnih odločitev političnih »elit« z Jankovičem na čelu. Za primerjavo: Na Dunaj, ki ima dva milijona prebivalcev, se pripelje dnevno dvesto tisoč osebnih avtomobilov, v Ljubljano, ki pa jih nima niti tristo tisoč, pa sto tisoč. Nogometni stadion v Barceloni »vzdržuje« skoraj šest milijonov prebivalcev, Stožice le tristo tisoč.

Prestolnice vseh evropskih držav imajo urejene železniške in avtobusne postaje ter primestni železniški promet. Ljubljana pa ima železniško postajo iz časov Avstro-Ogrske in železniške vozne rede, podobne tistim pred desetletji, ko sem bil še študent.

To je le nekaj anomalij centralizacije Slovenije, še bolj usodne pa so na periferiji. Prepričan sem, da bi bila danes Slovenija drugačna, če bi pred četrt stoletja uvedli pokrajine in razpršili razne državne, kulturne ustanove, direkcije podjetij po vsej državi. Vzemimo Gorenjsko. Nekaj tisoč prebivalcev bi se dnevno vozilo bližje v službo, Kranj kot glavno mesto bi ohranil lepo staro mestno jedro, ki sedaj počasi umira, morda bi imel tudi koncertno dvorano, ki bi jo že zdavnaj zaslužil. Prepričan sem, da bi se tudi na Bledu že vozili po novi južni obvoznici, več bi bilo kolesarskih poti ... In še marsikaj drugega.

Žal pa je le malo naših politikov, ki razmišljajo tako kot predsednik Državnega sveta Alojz Kovšca.

Gorenjskemu glasu pa želim, da bi še naprej vodil isto politiko, nam prinašal novice o naši pokrajini in poštene politične komentarje.

Avgust Mencinger, Radovljica