20+G+M+B+20

Sveti trije kralji pridejo spet naokrog 6. januarja 2020. Na predvečer tega velikega krščanskega praznika gredo ljudje pri nas in v sosednjih katoliških deželah še tretjič »okoli vogla« in na vrata po stari navadi zapišejo začetnice trikraljevskih imen in novo letnico, vse skupaj povezano s križci. Eni to storijo dejansko, drugi le virtualno, kakor v tem pisanju …

Kdo so pravzaprav ti legendarni možje, ki jim Slovenci pravimo Trije kralji. Vse, kar lahko o njih izvirnega preberemo, je v nekaj vrsticah Matejevega evangelija. »Ko je bil Jezus rojen v Betlehemu v Judeji v dneh kralja Heroda, so prišli modri z vzhoda v Jeruzalem in govorili. ''Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit.''« Iz Jeruzalema so šli v Betlehem. »Po kraljevih besedah so se modri odpravili na pot; in glej, zvezda, ki so jo videli vziti, je šla pred njimi, dokler ni obstala nad krajem, kjer je bilo dete. Ko so zagledali zvezdo, so se silno razveselili. Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire.« (Mt 2,1–18) To je tako rekoč vse. Vse drugo je legenda, ki se je pletla stoletja in še po dva tisoč letih ob »tretjem božiču« vsakič znova zaživi v jaslicah. Krščanski učenjaki trdijo, naj bi bili »modri z vzhoda« dejanske in hkrati simbolne osebe. Gašper je navadno upodobljen kot rumenopolti mladenič, Melhior kot belopolti starec, temnopolti Boltežar je mož zrelih let. Predstavljali naj bi torej tri dobe človekove starosti in tri človeške rase s treh kontinentov. Bili naj bi prvi pogani – betlehemski pastirji namreč v jaslicah zastopajo Jude – ki so se prišli poklonit Mesiji. Evropejec Melhior mu podarja zlato, ki mu gre kot kralju; Azijec Gašper kadilo, ki mu gre kot Bogu; Etiopijec Boltežar pa miro – ker je Mesija človek …

Toliko iz izročila. Zdaj pa še malo pofantazirajmo. Denimo, da bi se v Jeruzalemu, ki je že dolgo jabolko spora med Izraelci in Arabci, zdaj rodil novi Mesija, ki bi bil belec in kristjan. In bi se mu prišli tudi to pot poklonit današnji trije kralji. Morali bi biti pogani, se pravi nekristjani. Najbolj mogočna trojka bi bila, če bi jo sestavili iz kitajskega, indijskega in še enega afriškega predsednika, morda etiopskega premierja Abiya Ahmeda, ki je dobil Nobelovo nagrado za mir 2019. To bi pomenilo, da se Azija in Afrika priklanjata krščanskemu Zahodu kot najbolj razvitemu in vodilnemu delu sveta. To je seveda čista fantazija, tega ne bomo doživeli. Svet postaja večpolaren. Od druge svetovne vojne do 1990 je bil bipolaren, razdeljen na kapitalistični in komunistični pol. Potem je kazalo, da ostaja le še en pol, zahodni pod vodstvom ZDA. V zadnjih letih pa postaja očitno, da Rusija ostaja eden od polov svetovne moči, ob njej se vse bolj uveljavlja Kitajska, ki utegne do sredine stoletja celo prevladati. V senci slednjih kot bodoča velesila že vstaja Indija. Neumestno je pričakovati, da bi imele te velike države kdaj skupnega »mesijo«, ki bi jih povezal v enotno svetovno družbo. Ta povezava, ki bo sicer nujna, če se bo hotel svet izogniti velikim konfliktom, ne bo naloga religij, ampak ekonomije in politike. Na gospodarski ravni je že vzpostavljena, omogoča jo globalni trg. Na politični in vojaški ravni jo bo treba dosegati vedno znova s kompromisnimi dogovori. Na duhovni ravni pa bo svet ostal raznolik. Kar je tudi prav in dobro. Sveti trije kralji se bodo morali slej ko prej priklanjati na več strani.

G+M+B

Kaj ta trikraljevska formula sploh pomeni? V eni od starih kolumn ob tem času sem zapisal, da je ta znak eden od najstarejših SMS, je svojevrstno sporočilo. Trikraljevski napis ostane do naslednjega prihoda svetih mož in skozi vse leto priča, da je bila hiša blagoslovljena in da naj bi se je ta blagoslov tudi držal. V teh vrsticah pa bi rad poudaril dejstvo, da so v starih časih hodili »okoli ogla« tudi zato, da bi vedeževali. »Če bi hotel izvedeti, koga bodo prihodnje leto nesli na pokopališče iz hiše, si moral to trikrat ritensko obiti, na koncu pa pri srednjem oknu vanjo nazaj čez glavo pogledati in si tistega na parah zagledal. Vendar ni bil nihče tako pogumen, da bi to res poskušal, ker se je bal, da bi sebe ne videl.«

Gornje besede najdemo v spominih Franja Kopača (1855–1941), akademskega slikarja in gimnazijskega profesorja, očeta arhitekta Vlasta. Kar je zapisal, naj bi pred sto in več leti veljalo v njegovi rojstni Novi vasi (zdaj del Žirov), in sicer na večer pred prvim božičem, 24. decembra. Na večer pred tretjim, 5. januarja, pa je veljalo, kar sledi. »Tretji božič je bil na večer pred sv. Tremi kralji. Kdor se je tistega dne postil, so mu prišli sv. Trije kralji tri dni pred smrtjo povedat, da bo umrl – da se je mogel za potovanje na drugi svet primerno pripraviti.« Zdaj pa malo pomislite in povejte, ali si kaj takega sploh želite – da bi že vnaprej vedeli, kdaj boste umrli?! A ne bi bilo to grozno? Mar ni ravno to ena boljših reči na tem svetu – da ne vemo, kdaj in kako bomo umrli? Bog ne daj, da bi se nam, četudi le tri dni pred smrtjo, razkrilo to spoznanje.

Sicer pa ne gre za nas kot posameznike. Pri prazniku Svetih treh kraljev gre za »epifanijo«, za prikazanje božjega (»razglašenje Gospodovo«) in za radost ob tem. A se bojim, da smo za to prvotno vsebino vse manj dovzetni …