Neapelj do Privežic

In naprej na olimpijado in v jugovzhodno Evropo nas povedejo nove knjige Cankarjeve založbe.

Ljubljana – Jesensko-zimski čas je zadnja leta običajno rezerviran za Neapeljski cikel Elene Ferrante, saj je pred dnevi izšel četrti in hkrati zadnji del. Po prvi knjigi Genialna prijateljica (2016) so si prevodi sledili v približno enoletnih razmikih in prav vsak izmed njih je bil med bralci težko pričakovan, tako druga knjiga O novem priimku (2017), tretja O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo (2018) in zdaj še četrta z naslovom O izgubljeni deklici. Prevodi so pri nas izhajali torej s petletnim zamikom, kar pa seveda ni zmanjšalo priljubljenosti pisateljice, ki se sicer podpisuje s psevdonimom in kljub uspehu želi ostati neznana. Se še spomnite prologa v prvi knjigi, ko ena dveh glavnih junakinj Lila nenadoma izgine? Potem sledijo štiri knjige, ki bralca popeljejo v preteklost in se vrnejo v sedanjost v epilogu, kjer se izginotje razjasni.

Vse štiri knjige je prevedla Anita Jadrič. »Lahko povem, da zadnji del določajo številna dramatična izkustva, od zaljubljanja, ločitve, samomora, materinstva, težavnega starševstva do bolezni, smrti, žalovanja in ugrabitve. Kljub temu da gre za odmaknjen in suh slog pisanja brez izbiranja besed in iskanja metafor, pa je pripoved sočna in glasna. Kar razliva se po papirju. Nič ne pogrešamo, enostavno pademo noter.« Priča smo kulturno-političnemu ozračju v Italiji od konca sedemdesetih let naprej, v času mafijskih obračunov, korupcijskih škandalov, sodnih procesov, hkrati pa to avtorica prepleta z osebno zgodbo dveh prijateljic iz mladosti in njenega rodnega mesta Neaplja. Skratka Lila in Elena sta spet tu.

Pri Cankarjevi založbi so v teh dneh izšle še štiri knjige. Prva ima naslov Norhavs na vrhu hriba slovenske avtorice Suzane Tratnik. »Roman mogoče odstopa od mojega siceršnjega ustvarjanja, saj sem raziskovala nekaj povsem novega. Zgodbo sem v sebi nosila deset let in je končno dozorela, da jo zapišem. Ideja izvira iz mojih sanj,« pove Tratnikova. Dogaja se v izmišljenem kraju Privežice, kamor se med pavziranjem vrne študentka Ariana. Popiva se v lokalni gostilni in zabava s starodavno napravo, ki se ji reče »gajžule«, s katero naj bi norce spravljali k pameti. Ko v dogajanju na robu resničnosti pride do umora, imamo primesi kriminalke, roman pa je obenem tudi zgodba o samoti, samoiskanju, uporu in ljubezni.

Knjiga z naslovom Moja olimpijada je nenavadna, saj se literat v njej ukvarja s športom. Ilija Trojanov, nemški pisatelj bolgarskega rodu, je leta 2012 tako kot mnogi s kavča gledal olimpijske igre v Londonu in pri tem razmišljal, kaj v resnici pomenijo doseženi rezultati, številke, sekunde, centimetri, točke. In se je odločil: pri skoraj petdesetih letih se bo preizkusil v več športih in poskušal priti vsaj do polovice rekorda v tisti panogi s prejšnjih iger. Gre za knjigo avtobiografskih esejev, v katerih z veliko mero samorefleksije in humorja opisuje posamezne športe, njihovo zgodovino, filozofijo ... Knjigo je prevedla Mojca Kranjc.

V romanu Luč vojne se avtor Michael Ondaatje (avtor romana Angleški pacient) vrača v Anglijo po drugi svetovni vojni. Starši najstniška otroka zapustijo in ju prepustijo varstvu skrivnostne osebe, ki ju povede v druščino ljudi z vojno preteklostjo in vprašljivo sedanjostjo. Vojne sledi pripeljejo čisto blizu nas do fojb. Roman je prevedla Staša Grahek.

Obsežna knjiga Zgodovina jugovzhodne Evrope je prevod (Igor Antič) znanstvenega dela Marie-Janine Calic, profesorice na univerzi v Münchnu, ki po očetu izhaja iz hrvaške Istre. Knjiga podrobno in doživeto opisuje življenjske svetove, gospodarstva in države tega zemljepisnega območja od poznega starega veka do danes. Del te Evrope je seveda tudi Slovenija.