Športna družina kolesarja, ki je bil razglašen za amaterja leta

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Rekreacija / sreda, 25. december 2019 / 08:47

Družina Žavbi Kunaver: Andrej drugič kolesarski amater leta, Alenka se je pred tremi leti odločila za spremembo, v tem času izgubila dvajset kilogramov in se polna energije skoraj vsak dan odpravi na tek, njune hčerke Anja, Nina in Saša so bile dolga leta tekačice na smučeh, tekmovalno pa v športu vztraja še najstarejša, ki je od lani v biatlonu.

Zbilje – Družina Žavbi Kunaver iz Zbilj je športna družina. Andrej Žavbi je bil letos drugič razglašen za kolesarskega amaterja leta, njegova žena Alenka Žavbi Kunaver, ki je bila v preteklosti poznana predvsem po udejstvovanju v lokalni politiki, je sedaj predana rekreaciji – teku, šport pa je pomemben del življenja tudi njunim trem hčeram: Anji, Nini in Saši. Dolga leta so bile smučarske tekačice, Anja je prestopila v biatlon, drugi se s športom ukvarjata rekreativno.

Vlečejo cilji, ki jih še ni dosegel

Andrej je bil nekdaj profesionalni cestni kolesar, članski državni reprezentant Jugoslavije, mladinski prvak Balkana, med najboljšimi je bil na številnih etapnih dirkah. Najmočnejši je bil v sprintu, kar je še danes njegova velika odlika. »Po koncu kariere dolga leta ni bilo časa za šport, za rekreacijo. Zadnja tri štiri leta pa sem zelo aktiven. Količinsko ne treniram več kot včasih, so pa ti treningi načrtni, intenzivnejši, vključujejo intervale ... Tudi tekem imam več, poleti skoraj vsak konec tedna eno, včasih tudi dve, pozimi, ko razen ciklokrosa dirk ni, tekmujem virtualno na trenažerju. Pomembno je, da v pripravljalnem obdobju dobro treniraš,« je povedal Andrej Žavbi. Kot je dejal, si za letos ni postavil visokih ciljev, nato pa je medalje v svoji starostni kategoriji od 55 do 59 let osvojil kar na treh svetovnih prvenstvih: s starodobnim kolesom je bil svetovni prvak, na velodromu je bil drugi, na cestni dirki pa tretji. »Bil sem najstarejši v svoji starostni kategoriji, zato nisem mislil, da mi bodo uspeli takšni rezultati. Bolj sem računal na prihodnje leto, ko bom najmlajši v kategoriji od 60 do 64 let. Kako bo, bomo pa videli. Pripravil se bom maksimalno, če bo še sreča, bodo tudi rezultati. Vlečejo me cilji, ki jih še nisem dosegel, predvsem zlata medalja na svetovnem prvenstvu kategorij master.« Zelo veliko mu pomeni naziv slovenskega amaterja leta: »To je pomembno priznanje. V Sloveniji je veliko amaterjev in tudi veliko dobrih. Zelo sem vesel. Težko pa je primerjati vse letošnje uspehe, saj mi vsak veliko pomeni.«

Sestre Žavbi Kunaver dolgo v smučarskem teku

Na njegovi športni poti ga spodbujajo tudi vse tri hčerke, ki so odraščale v športnem duhu. Vrsto let so bile tekačice na smučeh. »Z ženo sva otroke vedno podpirala na njihovi športni poti in jim skušala zagotoviti dobre pogoje. Pomembno se mi zdi, sploh v današnjem času sodobne tehnologije, da se otrok z nečim ukvarja, naj bo to šport ali kaj drugega,« pravi Andrej, Alenka pa je dodala, da so se za tek na smučeh navdušile v Osnovni šoli Simona Jenka Smlednik, kjer so učencem ponudili možnost učenja tega športa. »Vse tri so že odrasle in šport jim je dal veliko: red, delovne navade, zavedanje, da se je v življenju treba za vsako stvar potruditi, dal jim je tudi dobro družbo,« je poudaril Andrej in dodal, da je veliko vlogo pri tem imela Alenka, ki je hčerke redno vozila na treninge in jim nudila vso potrebno podporo. Tekmovalno v športu še vedno vztraja Anja, ki se je odločila za biatlon, ob tem pa pridno študira. Zaključila je finančno matematiko in izobraževanje nadaljuje na magistrskem programu uporabne statistike. Nina je študentka medicine, Saša pa menedžmenta. »Prav je, da se tudi športniki zavedajo pomena izobrazbe. Le redkim uspe v takšni meri, da si lahko zagotovijo eksistenco,« na to temo doda Andrej.

Pred tremi leti šport »zasvojil« še Alenko

Alenka je šport dolga leta le spremljala, pred tremi leti pa se je odločila, da se aktivno vključi tudi sama. Začela je teči in postala zavzeta rekreativka. »V osnovni šoli sem trenirala gimnastiko in rokomet, nato pa dolgo časa športno nisem bila aktivna – vse do pred treh let. Hčerke so odrasle, postale samostojne, ni jih bilo treba več voziti in kar na enkrat mi je nekaj manjkalo. Bližalo se je novo leto, družabna omrežja so bila polna novoletnih zaobljub, pa sem rekla, da bom še jaz kakšno napisala. Nič takšnega se nisem spomnila in sem napisala, da razmišljam, da bi začela teči. Obljubo je bilo potem treba izpolniti. Šla sem prvi dan, drugi, tretji ... Dobro sem se počutila in vztrajala. Zanimivo je, da me je pred tem Andrej dostikrat vprašal, ali greva na sprehod, pa nisem bila zainteresirana,« je Alenka pojasnila razloge za začetek svoje tekaške poti in nadaljevala. »Na začetku je bilo za dušo, za dobro počutje ... Takoj sem si naložila tudi program Strava in spremljala napredek. Želela sem teči vedno hitreje, tekla, spremenila sem prehrano in ob vsem tem so se topili tudi kilogrami. V treh letih sem izgubila kar dvajset kilogramov. Posledično sem tudi hitrejša. Začela sem hoditi na tekme. Letos sem bila na večini med najboljšimi tremi v svoji starostni kategoriji, kar me je še bolj navdušilo. Želiš si teči vedno hitreje in izboljševati osebne rekorde. Izboljšala sem prav vse.«

Odločitev: dovolj je, potrebuješ spremembo

Prvo leto je pretekla 1100 kilometrov, letos 1600. Trenira bolj načrtno, vključuje intervalne treninge, hodi v hribe ... Vesela je, da se je odločila za spremembo v načinu življenja: »Bolj sem zadovoljna sama s seboj, bolje se počutim. Samo odločiti se je treba – zaradi sebe, ne zaradi drugih. Včasih pomaga, da si naveličan vsega, se v svoji koži ne počutiš več dobro. Prideš do tega, ko rečeš, da je dovolj, da potrebuješ spremembo.« Njeno razmišljanje je potrdil tudi Andrej: »Res je veliko v glavi. Pomembno pa je tudi, da izbereš vadbo, ki ti je všeč, saj je potem lažje vztrajati. Potegnejo tudi tekmovanja, na katerih spoznaš veliko ljudi. Športniki so več ali manj pozitivni, dobra družba. Zadam si cilj in mu sledim – tudi takrat, ko ni lahko.«

Tudi Alenka je odločena, da se bo njena pot rekreativke nadaljevala: »Moji cilji so še naprej uživati v teku in tudi napredovati. Dober je občutek, ko stojiš na stopničkah. So dobra spodbuda.« Dobra spodbuda so člani družine Žavbi Kunaver tudi drug drugemu, čeprav so zaradi obveznosti, ki jih imajo, le še redko vsi skupaj doma.