Prostor za novo

Iskreno o neki mladosti, 2. del

»Spominjam se dne, ko je soseda, mamina prijateljica Jasmina, izpadla kot največja svinja v bloku. Mama jo je obtožila, da je razdiralka njenega zakona. Blatili sta se sto na uro. Vrvice je pri zmerjanju in kričanju vlekel oče, ki je vse skupaj še podžigal. Pridrveli so policisti in obe z veliko muko in trudom odpeljali s seboj. Mama je potem dobila pogojno kazen, ker je enega od njih ugriznila …«

Karin nadaljuje: »Ne spomnim se točno, kdaj me je začela mama prepričevati, da je ati duševni bolnik, da ga je treba zapreti v norišnico. Ko je videla, da sem se zmedla, je nadaljevala v stilu: ''Ne boš nikoli normalna, ker te je ati vse življenje tlačil!'' Hotela sem ji reči, da me je ona še bolj, a sem bila raje tiho. Za svoj prav je bila še zmeraj zmožna storiti marsikaj. Nakar je prevzela pobudo tudi Jasmina. Po nekaj kozarcih rakije je stopila na stol in kričala, da je moj ati duševni bolnik, manijak, shizofrenik, ki ne bo ubil le mene, temveč vse v bloku. ''Pojdiva stran od njega, pa bo stvar rešena!'' sem prepričevala mami, a ni pomagalo. Vzela je kuhalnico in me tepla po hrbtu. ''Ti bi res morala ckrniti, ko je bil še čas zato, ker nimaš čisto nobene pameti v glavi!'' se je jezila. Iz drobcev pogovorov, ki sta jih imeli z Jasmino, sem razbrala, da je stari oče zapustil sinu – mojemu očetu – precej denarja, ki pa ga ta ni želel deliti z nikomer. Če bi ga zaprli v norišnico, potem bi imela mama pravico, da kot njegova žena ta denar upravlja. Blok je imel tanke stene, nekdo je očetu mamino namero odnesel na nos. Sredi noči je pijan prikolovratil domov, jo zvlekel iz postelje in pretepel kot psa, potem pa jo je odvrgel na hodniku, prebudil še Jasmino in jo ''prebutal''. Seveda je pridrvela policija, vklenili so ga in odpeljali, mamo in Jasmino pa so vzeli s seboj reševalci. Tri božanske dneve sem imela samo zase! Mir in tišina, ki sta mi v stanovanju delala družbo, sta bila prečudovita. Lepša kot ptičje petje zgodaj spomladi!

Med počitnicami sem se preselila v neke terme, kjer sem dobila službo receptorke. Bilo je neskončno lepo. Delala sem od jutra do poznega večera, niti za trenutek nisem bila utrujena. Radi so me imeli, pa kaj me ne bi, saj sem jim odnašala rit! Nekoč me je maserka, specialistka za masažo hrbta, pregovorila, da sem prišla k njej na masažo. Niti pomislila nisem, da je moj hrbet poln dokazov o dolgoletnem trpinčenju. Jana se je zgrozila, ko ga je videla. Pregovorila me je, da sem obiskala še zdravnika ortopeda. Bil je starejši, malo trebušast gospod. Ko me je pregledal, je bil brez besed. Potem me je pobožal po laseh in rekel: ''Ubogi otrok!''. Nič drugega. Sledilo je še nekaj pregledov pri specialistih. Sicer so ugotovili trajno poškodbo vretenca, a več kot toliko mi niso mogli pomagati, saj operacija po njihovem mnenju ni prišla v poštev. Ker sem bila menda še premlada.

Stara sem bila 22 let, ko sem si rekla: ''Dovolj je! Ne grem se več!'' Pamet mi je govorila, naj se odselim stran od staršev, a srce je tej nameri odločno nasprotovalo. Bil je ravno čas okoli 8. marca in na vsakem koraku sem poslušala tisto znano pesmico ''Mamica je kakor sonček ...'' Besedilo me je ganilo do solz. Zavila sem v cvetličarno in kupila rože za mamo. Menda prvič v življenju. Ko sem prišla domov, sta bili z Jasmino nažgani do amena. Mama je zalučala prazno steklenico proti meni. Žal sem se prepozno izmaknila, tako da me je zadela v čelo. Ulila se je kri, jaz pa sem zlezla na tla. Spominjam se, da je pristopila bliže, videla, da še diham, nakar je vzela šopek, mene pa je pustila pri miru.

Popoldne, ko sem prišla k sebi, sem pospravila nekaj stvari v potovalko in zaloputnila z vrati za seboj. Žal mi je bilo, da očeta ni bilo doma. Prestajal je dvoletno kazen zaradi vloma in hude poškodbe, ki jo je zadal naključnemu mimoidočemu, ki ga je hotel zaustaviti. Želela sem živeti po svoje in reči stop vsemu, zaradi česar sem trpela. Vam povem, da ni bilo lahko. Spomini in slaba vest so me nenehno preganjali. V nešteto trenutkih mi je ''kliknilo'', da sta to vendar oče in mati, jaz se pa grdo obnašam do njiju! Obiskovala sem še zadnja predavanja, imela službo nočne receptorke, v popoldanskih urah sem masirala hrbte, za kar sem se tudi usposobila. Imela sem celo certifikat in čudežne roke. Začela sem hoditi v cerkev in to mi je dobro delo. Predvsem so mi bili blizu sestanki z mladimi. Govorila pa nisem nikoli na njih. Samo vsrkavala sem dogodke in prav lepo mi je šlo. Svet je postal rožnat. Samo v srcu sem bila še zmeraj zelo sama.

Po novem letu sem zaradi bolečin v hrbtu zelo trpela. Imela sem več težav z nogami. Ko je pedikerka v termah opazila stopala, se je zgrozila. ''V tebi je veliko sovraštva do staršev, zlasti do mame!'' je začela blebetati. Odrinila sem jo in zbežala iz sobe. Že dolgo me ni nihče tako prizadel, kot me je ona.

Leta so tekla, diplomirala sem, dobila sem dobro plačano službo, obdržala sem honorarno službo nočne receptorke in tudi masirala sem. Ker so me pač imele stranke rade. Denarja mi ni manjkalo, lahko sem si kupila lastno stanovanje. Dnevni receptor me je vprašal, ali bom naredila kaj zabave. ''Nemogoče! Stanovanje je premajhno za vse prijatelje, zato ta odpade!'' sem se mu zlagala. V resnici nisem imela prijateljev. Nikogar. Bila sem zelo nezaupljiva, ranljiva, težave, ki sem jih imela, sem skrivala še sama pred seboj.

Pri maši sem nekoč sedela zraven nekega fanta. Nasmehnil se mi je in jaz sem se mu nasmehnila nazaj. Pred cerkvijo me je počakal in me povabil na kavo. Ustrašila sem se ga, ker sem se bala, da bo od mene kaj zahteval. Pa ni. Bil je prijazen, zelo srčen fant. Z Jonom sva postala prijatelja. Bil je gej, nesrečna duša, doma so ga zavrgli, bal se je navezati stike z drugim moškim. Nenehno je imel pred očmi, da ga bo kdo videl in potem vlačil po zobeh. Jon je bil edini človek na svetu, ki sem mu o sebi povedala vse, kar sem lahko. Zaupala sem mu tudi prigode, ki so bile povezane z aspirini.

Potem ga kar naenkrat ni bilo več na kavo. Upravičeno sem se ustrašila zanj. ''Tvoj prijatelj je naredil samomor,'' mi je sporočil duhovnik. Jonova smrt me je prizadela bolj, kot lahko povem. Med nama ni bilo nikoli nič, nobenega objema, nobenega poljuba, nič. A sem za njim žalovala, kot bi bila v dolgoletni zvezi.

Bili so trenutki, ko sem se resno vprašala, kaj pa, če sem lezbijka. Ne, saj me ne bi motilo, če bi bila, vendar nisem. Čisto nobenega nagnjenja ne čutim do žensk, do moških pa še manj. Prebrala sem goro knjig, ker me je zanimalo, zakaj sem popolnoma aseksualna. Ugotovila sem, da takšni postanejo otroci, ki že v zgodnjih letih doživljajo podobno fizično in psihično nasilje, kot sem ga jaz. Menda bi bilo zdravilno, če bi imela ob sebi psa ali mačko. Zlagali so se. Čisto nobene empatije nisem čutila ne do prvih ne do drugih. Še huje: izkazalo se je, da sem bila na mačjo dlako zelo alergična in potem sem imela kar nekaj časa težave tudi s tem.

V službi sem uspešna, delam kariero, je ni ovire, ki mi je ne bi uspelo premagati. Zdi se mi, da mi vera rešuje življenje. Pa ne toliko upanje v posmrtnost kot blaženi mir, ki me obdaja, ko sedim v prazni cerkvi. Staro in boleče zelo počasi odmira, čutim, da se dela prostor za novo in boljše!« je še dodala ob slovesu.