Zgodbe iz vasi Lahovče in o znamenitih Lahovcih

Besedilo: Maša Likosar
Kategorija: GG Plus / sobota, 7. december 2019 / 17:29

V Lahovčah prebiva še veliko starejših vaščanov, ki prenašajo ljudsko izročilo na mlajše rodove s pripovedovanjem zgodb iz preteklosti. Da se ne bi pozabilo, od kod so Lahovci prišli in kdo so, je skupina zagretih in generacijsko pisanih vaščanov v okviru Ljudske univerze Kranj osnovala etnološki študijski krožek.

Najbolj dejavni člani študijskega krožka Janez Galjot, Jan Prosen, Miro Narobe, Marina Lipovec in Renata Dobnikar z mentorico Danielo Močnik so pozornost namenili poznavanju in ohranjanju ljudskega izročila vasi Lahovče s poudarkom na zapisu zgodb starih hiš, šeg in navad, ki so povezane z Lahovci. Obiskovali so vaščane in po pripovedovanjih zapisovali zgodbe. »Veliko vedenja je šlo žal že v pozabo, a tisto, kar je ostalo, bomo zapisali v zborniku Lahovška kronika. Hranila bo naše izročilo in zakladnico vrednot, ki bi morala trajno ostati v naši zavesti in še dolgo živeti z nami in našimi zanamci ter služiti kot priročnik za spominjanje,« so povedali člani.

Lahovška kronika

Člani so pojasnili, da iz starih zapisov lahko razberemo, da zgodovina Lahovč sega daleč v preteklost. Janez Močnik je v svojem delu Podobe nekdanjih časov zapisal, da prva pisna omemba vasi Lahovče kot Walchsperg 21. decembra 1309 ni najprepričljivejša, ker gre za »perg«, ki pomeni hrib, Lahovče pa ležijo v ravnini. »Zato je prepričljivejša omemba 15 let kasneje, 29. junija 1324, kot Walsdorf. Slovensko ime Balchobicz beremo prvič 9. januarja 1354, nato še dvakrat v urbarju stolnega kapitlja Walchawitsch. V resnici je vas mnogo starejša, saj nam samo ime sporoča, da so, ko je bila vsa okolica slovenska, tu prebivali ljudje laškega oziroma latinskega jezika, torej ostanek prebivalstva latinskega izvora,« piše v Močnikovi knjigi. Tudi Valvazor je govoril o Lahovčah, ko je našteval podružnice cerkljanske fare. Omenil je cerkev sv. Florjana in Roka v Lahovčah s tremi oltarji.

Nekaj zgodb z vasi je že zapisanih v osnutku Lahovške kronike. Člani krožka so jih predstavili na nedavni kulturni prireditvi z odprtjem razstave v domačem gasilskem domu, kjer so na ogled postavili stare predmete, ki so jih nekoč uporabljali na polju – Lahovče so bile namreč od nekdaj kmetijsko področje in kmetija je bila središče tako delovnega in družabnega življenja – fotografije, arhivske dokumente, dokumente zasebnih arhivov, časopisne članke, med njimi tudi nekaj tistih, ki jih je objavil naš časopis Gorenjski glas. Najbolj zanimive so zgodbe o izvoru hišnih imen, ljubezenskih prigodah, dejstvu, da je ljubezen običajno prišla z gruntom, ne osebnimi čustvi, šrangi pred poroko, otroških dogodivščinah in igrah, kako je Tito obedoval v njihovi gostilni Pri Zajcu, osebni higieni, kopanju v potoku Reka, ki se vije skozi vas, zgodbe izseljencev v Koloradu in še mnoge druge. Svojo zgodbo je zaupal tudi prelat Stane Zidar, ki je bil 25 let župnik in dekan v Kranju, zadnjih sedem let pa deluje v Lahovčah.

Znameniti Lahovci

V Lahovčah se je 19. novembra 1684 rodil duhovnik Andrej Rogelj. Bil je pomembna oseba v življenju in šolanju Petra Pavla Glavarja. Rogelj je podpiral tudi Glavarjevega rejniškega brata Jerneja Basaja, ki je sicer duhovništvo obesil na klin in se izuril za vojaškega generala Vojne krajine v Karlovcu. Bil je prvi slovenski general. Andrej Rogelj je župnikoval v Komendi vse do leta 1751, ko je odšel v pokoj, in Glavar je bil tedaj imenovan za komendskega župnika. Rogelj naj bi tudi s pomočjo domnevnega Glavarjevega očeta barona Petra Jakoba Testaferrate zgradil štiri cerkve, sv. Pavla v Križu pri Komendi, sv. Klemena v Suhadolah, sv. Nikolaja v Zapogah in sv. Magdalene na Pšati. Člani krožka še raziskujejo, v kateri hiši v Lahovčah se je Rogelj rodil. Iz Lahovč izhaja še ena oseba, in sicer mama pesnika Josipa Murna - Aleksandrova. Marija je bila potomka Murnove rodbine iz Lahovč. Josip je bil nezakonski sin, rodil se je v Ljubljani. Marija je otroka takoj po rojstvu dala v varstvo, sama pa je odšla v Trst za služkinjo in se ni nikoli več vrnila. Da je Murn preživel svojo mladost, gre zahvala njegovi daljni sorodnici Poloni Kalan, ki ga je preživljala s pomočjo njegovih tet. Lahovci Murnovega časa so potomcem pripovedovali, da je ta s teto Marjano, sestro Lahovke Marije Murn, za nekaj dni prišel na dom svoje matere v Lahovče. Govoril naj bi po ljubljansko in njegovi vrstniki, kmečki fantje, ga niso razumeli. Kot študent naj bi Murn prihajal na počitnice v Zalog, vas pri Lahovčah, k Udamičevim. Hiše njegove mame v Lahovčah ni več, so pa za večno ostale Murnove pesmi – in nemalo jih je posvetil tudi cerkljanski okolici, kjer je črpal navdih za svoje najlepše kmečke pesmi in pesmi o naravi. Njegova pesem Sveti Ambrož pripoveduje o cerkvi sv. Ambroža, kamor so lahovski predniki romali ob hudi suši prosit za dež.

Živijo v »podkvici«

Še več zgodb in njihov natančni popis sledi v Lahovški kroniki, kjer se bodo odstrli ključni dogodki iz življenja Lahovcev. »To je možnost, da ljudje spregovorijo o sebi in svojem življenju, kakršno je bilo v preteklosti,« so sklenili člani krožka, ki živijo v vasi, ki ima zanimivo obliko – obliko podkvice, ki naj bi jim prinašala srečo.