Jesen na mizi

V Linhartovem mestu jemljemo ponujeno spodbujanje branja zares. Pri Ljudski univerzi Radovljica deluje bralni klub že nekaj let, za dober »meni« knjig pa skrbi Knjižnica A. T. Linharta. Število članov je naraslo že nad dvajset in razdelili smo se v dve skupini. Sestajamo se enkrat na mesec kot »bralna žlahta«, živahna, zgovorna, tudi polemična. Iz resnično bogatega seznama del, ki ga pripravi knjižnica, izberemo vsak mesec študijsko – kot razred – po eno delo. Ko nato kramljamo in izmenjavamo mnenja, je kot v panju … Besede, tiskane in izgovorjene, ne potrebujejo pametnih telefonov, nam je dragoceno, da jih izmenjamo v živo, da se tudi nasmejemo, spijemo kavico ali čajček in pokomentiramo »slovensko družbeno kuhinjo«.

Letos je na bogatem seznamu tudi Neskončna zgodba nemškega pisatelja Michaela Endeja, ki smo jo v slovenskem prevodu dobili leta 1987 in ki je pisatelju prinesla številna priznanja, nagrade in prodor v svet. Prevedena je v štirideset jezikov in jo še vedno ponatiskujejo. Ende, sin znanega nemškega ekspresionističnega Edgarja Endeja, nacisti so njegova dela označili za izprijena in so mu prepovedali ustvarjati, je imel v prvih povojnih letih smolo. Veliko je pisal za gledališče in se ni prebil. Nato je začel pisati za otroke, čeprav so njegove knjige vaba tudi za odrasle bralce. Vzvišeni literarni kritiki so mu metali pod noge ponižujoča mnenja, češ da je samo pisun, ki piše nekakšne fantazijske zgodbe … A izkazalo se je drugače. Neskončna zgodba, roman za mladino, ki ga radi prebirajo tudi odrasli, je danes morda še bolj aktualen kot ob prvem izidu. Kritiki in uredniki, ki so v dvanajstih založbah kategorično odbili njegovo delo Jim Knof in strojevodja Luka, so bili slabi preroki. Ko je založba Thinemann knjigo izdala, je povpraševanje po knjigi delo dobesedno pognalo med zvezde … Neskončna zgodba pa je napeta, polna fantazijskih bitij, poleg tega pa zelo topla, dinamična in tudi kritika sedanjega sveta. Prav nič se ni postarala. Treba jo bo spet vzeti v roke.

Jesenska rižota

Za 4 osebe potrebujemo: 300 g riža za rižote, 200 g svežih gob ali 20 g suhih, 300 g kuhanega kostanja, 1 čebulo, 1 žlico in za 1 lešnik masla, 100 ml belega vina, 50 g naribanega parmezana, 1,5 l zelenjavne osnove, 1 lovorov list, 1 žlico sesekljanega peteršilja.

Sveže gobe očistimo in nalistamo. Če imamo suhe, jih prej namočimo in vodo prihranimo.

Čebulo sesekljamo. Kostanj razrežemo na 4 dele. Na maslu prepražimo čebulo, dodamo gobe in kostanj, nato še riž in mešamo, da je zmes steklasta. Nato zalijemo z vinom, ki mora povsem povreti. Dodamo lovorov list in poper in zalijemo z zelenjavno osnovo, da je rižota pokrita. Solimo. Če za zalivanje uporabimo jušno kocko, dodatno ne solimo. Če uporabimo suhe gobe, dodamo tekočino, v kateri so se namakale. Ko tekočina povre, dodamo vročo osnovo, znižamo temperaturo in po potrebi osnovo dodajamo. Rižoto skuhamo na zob. Ko je kuhana, vmešamo vanjo parmezan in za lešnik masla ter počakamo nekaj minut. Potresemo s peteršiljem.

Ponudimo s solato iz treviškega radiča.

Pa dober tek!