Komentar: Sulejman Veličastni

Ker spadam v skupino tistih žensk, ki same menjajo žarnice in vozijo avtomobil na servis; od tridesetega leta dalje poslušam, češ najdi si že moža, da bo on reševal tehnične probleme, sem se odločila, da svoje doživljaje in zgodbe iz sveta avtomobilov, praznih kolesarskih zračnic, vlečenja vrvi na jadrnici, pa vse do komičnih situacij pri nakupu ali servisu avtomobila spravim na papir.

Do vožnje z avtomobilom nisem nikoli gojila posebnega veselja. Sicer sem izpit opravila pri osemnajstih, vendar takrat sem bila po številu opravljenih ur med zadnjimi. Da ne govorim o tem, da mi je uspelo šele v tretje. Mimogrede pa sem z izpitno komisijo na zadnjih sedežih v enem izmed križišč doživela še srečanje z jazbecem. Ko je prečkal cesto, smo vzhičeni gledali mrcino, kako je izginila v travi, in razglabljali, odkod se je vzela, jaz pa, ups, s tretjo skozi križišče. Na semaforju je gorela zelena, naravnost ni bilo vozečega avtomobila, zavijala sem levo … Seveda sem jih kasneje slišala, vendar v precej omiljeni obliki. Ne zgodi se ravno vsak dan, da vam med izpitno vožnjo prečka cesto jazbec.

Potem je prišel na vrsto nakup prvega avtomobila. Nekaj majhnega, z meglenkami. Odločila sem se za takrat izredno priljubljenega Renaultovega twinga 1.2, 16V. Naročila sem srebrnega, dobila pa sem biserno barvo, z notranjim oblazinjenjem in določenimi detajli na armaturi rdeče barve. Bil je kar poskočen malček. Pa ne vem, če sem ga vozila dobri dve leti. Neka gospa s prazgodovinskim audijem je namreč po klancu navzdol preveč občudovala okolico in se mi gladko zaletela v rit. Moj avto ni preživel, njenemu je odpadla le sprednja tablica.

Počasi sem spoznavala, kako je v tem 'moškem' svetu, če si ženska. Ko sem avto prodajala, mi je kupec namignil, da bi morala imeti kakšen del armature pozlačen ali vsaj posrebren za ceno, ki sem jo plačala za novega, sicer simpatičnega twingeca.

Sledilo je obdobje clia. Spet nisem imela sreče, saj se je po štirinajstih dneh, pri vračanju z morja vanj želela čelno zaleteti Nemka s predelanim Volkswagnovim kombijem. Na srečo večje drame ni bilo. Sprožena vreča in počena guma, trčenju se mi je uspelo izogniti, tako da je nasproti vozeča voznica s svojim avtom s seboj odnesla le odbijač.

Vseeno je avto stal na uradnem servisu skoraj mesec dni, preden so se začela na njem izvajati dela. Nesreča se je zgodila na Hrvaškem, udeleženki pa sva bili Slovenka in Nemka. V zavarovalnici takrat dokaj nov primer in temu primeren je bil tudi njihov "hiter" odziv ...

Nedavno sem se zalotila, da z enim očesom spremljam nadaljevanko, ki pripoveduje o življenju Sulejmana Veličastnega. Vmes sem gledala urnik in ugotovila, da moj avto potrebuje letne gume. Ne da bi hotela, sem potegnila vzporednico: če bi živela v tistih časih in 'po nesreči' pristala v haremu, se mi ne bi bilo treba ukvarjati z vulkanizerji in mehaniki, bi pa seveda morala rojevati, ker takrat je edino to nekaj veljalo. Če ti je seveda uspelo priti do gospodarjeve postelje ...