Tekmovalnost rekreativcev

Besedilo: Grega Flajnik
Kategorija: Rekreacija / sobota, 2. november 2019 / 09:58

V nedeljo je bila v Ljubljani največja tekaška prireditev v Sloveniji. Sam sem se tega dogodka udeležil že večkrat na vseh možnih razdaljah in bil precej tekmovalno razpoložen. Kako ne, saj sem se pripravljal nekaj mesecev, s prijatelji tekači veliko govoril o prehrani, tempo teku, tekaški obutvi, zaščiti pred žulji. Znan mi je občutek, ko stojiš na startu in se po glavi vozi veliko misli in strahov: ali sem dovolj jedel, ali sem si zavezal vezalke … Sledita odštevanje starterja in strel za začetek maratona. Takrat se vse misli spremenijo v eno samo – kako čim prej priti v cilj. Med tekom pogledujem na uro in se sprašujem, ali imam pravi tempo, spremljam ostale tekače, bolečine v nogah odmislim. Na srečo težav s poškodbami nisem imel, videl pa sem ogromno sotekačev, ki so tekli z otečenim gležnjem ali so ležali v travi ter stokali od bolečin.

Sprašujem se, zakaj nam je tega treba. Zakaj postajajo rekreativne prireditve vse bolj poligon za potešitev nekega notranjega nemira, doseganja ciljev tekmovalnosti v stilu: Tudi če si poškodujem tetivo, samo da bom tekel bolje od svojega soseda ali lanskega rezultata ... Pri rekreativnih kolesarjih ni nič bolje. Na tekmovanju, ko gre zares, odmislimo vse varnostne ukrepe, pomemben je le čas. Tudi če s kolesom zletimo s ceste, le da nas prijatelj ne prehiti. Znani so primeri, ko se na rekreativnem maratonu kolesarji po sto in več prevoženih kilometrih tik pred ciljem med prerivanjem zapletejo in padejo. In borili so se za mesta okrog sedemstotega v skupni uvrstitvi. Ali ni to en sam stres, ki ga imamo že tako dovolj v življenju?

Ali ne bilo na tak lep dan, kot je bil nedeljski, ure bolje pustiti doma, se odpraviti v Ljubljano brez cilja, kako hitro teči, in mirno preteči zadano razdaljo; pred tekom pokramljati z mimoidočimi, na startu se umiriti in zares poslušati motivacijsko glasbo skupine The Stroj; med samim tekom pa z nasmehom opazovati tekače okrog sebe, se z njimi zabavati in malo pokramljati; ustaviti se na okrepčevalni postaji in se zahvaliti številnim prostovoljcem, ki se trudijo ponuditi tekačem hrano in pijačo? Če pa pred tekom spoznamo, da nismo dobro pripravljeni in da smo v pripravljalnem obdobju na maraton premalo tekli, bodimo toliko samokritični in se pač za letos odpovemo zastavljeni maratonski razdalji ter gremo pač v Ljubljano samo spodbujat prijatelje.

In jaz? Odkrito zapisano, sem v nedeljo pozabil, da smo ponoči prestavili uro nazaj in sem vstal po sončni uri, torej prezgodaj. S psom, tudi on je pozabil pogledati na uro, sva šla navsezgodaj na travnik in v gozd, tam malo tekala, se lovila, raziskovala in počakala na sončni vzhod. Po obilnem zajtrku smo se z ženo in mlajšim sinom odpeljali na kolesarjenje in uživali v enem od toplejših dni letošnje jeseni. Tudi na maraton sem to nedeljo pozabil.