Dan mrtvih po svetu

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / petek, 1. november 2019 / 09:17

Naš dan spomina na mrtve ni univerzalni praznik. Mrtvih se seveda spominjajo povsod po svetu, a ne enako in na isti dan. V vseh kulturah pa živi prepričanje, da se je mrtvih treba spominjati in se jim pokloniti …

Šest primerov

Poglejmo najprej, kako je na Japonskem. »V deželi vzhajajočega sonca se že pol tisočletja, celo malo dlje, prednikom poklanjajo s festivalom Obon, festivalom latern, ki običajno traja tri dni. A čeprav se tedaj, sredi avgusta, spominjajo mrtvih, to ni čas žalosti in spokoja, ampak rajanja, ognjemetov, iger, obilnih pojedin in osrednjega tradicionalnega plesa 'bon odori', s katerim pozdravijo prihod duhov na zemljo. Na ta budistični praznik družine tudi ozaljšajo grobove in v zrak izpustijo laterne, ki duhovom kažejo pot.« Kaj pa v Mehiki? »Različica našega dneva mrtvih je 'dia de los muertos', katerega korenine segajo v čas azteškega cesarstva in je povezan s praznikom žetve, a se je v stoletjih spojil s krščanskim verovanjem. Na ta dan – podobno kot pri nas – ljudje očistijo in okrasijo grobove, nanje ali na posebne oltarčke pa položijo fotografije pokojnih, skupaj s cvetjem, hrano in pijačo, kot v povabilo, naj jih vnovič obiščejo. Zaradi tega pečejo kruh mrtvih, štruce v obliki kosti. Prepoznavne poteze tega praznika so tudi okraševanje z okostnjaki, izobilje sladkarij in žive barve vsepovsod.« Tretji primer: Koreja. »V obeh Korejah se mrtvih spomnijo na njihov največji državni praznik, 'chuseok', ki ga praznujejo na 15. dan osmega lunarnega meseca (septembra ali oktobra torej) in sovpada s tridnevnim praznikom žetve. Korejci množično obiskujejo domove svojih družin in na njih pogosto pustijo nekaj pijače in jedače ter molijo. Ponoči, ob polni luni, pa se odvrti vrtiljak ljudskih iger in tradicionalnih plesov. Seveda ne gre brez tradicionalnih riževih tortic, ki jih običajno pojedo za zajtrk.« 4. Kitajska: »Kar ves mesec je posvečen duhovom pokojnih, ki tedaj vandrajo po zemlji. Vrhunec praznovanja je na dan lačnih duhov, na 15. dan sedmega lunarnega meseca (julija ali avgusta po našem koledarju), ko naj bi bila vrata, ki razmejujejo svetova živih in mrtvih, najbolj široko odprta. Festival začno slavnostno, s parado, splave ovenčajo z laternami in jih nato spustijo po rekah. Vseeno se ljudje v strahu pred duhovi ponoči zadržujejo doma, da potešijo lakoto duhov, pa na domače oltarje položijo hrano.« 5. Nepal: »Avgusta ali septembra v Nepalu slavijo festival krav, 'gai jatra', ko se ljudje, ki so v minulem letu izgubili bližnjega, od njega dokončno poslovijo. Te družine po ulicah Katmanduja popeljejo kravo, v hinduizmu sveto žival – ali pa se, če si družina ne more privoščiti krave, sprehodijo v krave preoblečeni otroci. Po njihovem prepričanju naj bi krava pokojnemu pomagala poiskati pot v drugo življenje v onstranstvu.« 6. Kambodža: »Nekje med sredo septembra in oktobra se vsakodnevni vrvež v Kambodži nenadoma umiri. Upočasni. Utiša. Začne se 15-dnevni verski praznik 'pchum ben', ko se ljudje, oblečeni v žalno barvo, v belo, zbirajo v pagodah in se spominjajo prednikov. Po njihovem verovanju naj bi bila meja, ki ločuje žive in mrtve, tedaj najtanjša, da lahko pokojni priromajo nazaj k živim, z upanjem, da se spokorijo za grehe, ki so jih zagrešili v življenju. Večdnevno praznovanje – podobno kot na Kitajskem – zaznamujejo daritve pokojnim. Po miru in spokoju pa praznik sklenejo s hrupom, z rokoborbami in dirkami bikov.« (Vir: T. P., Slovenske novice) – Kaj porečemo na vse to? Da se mrtvih spominjajo povsod po svetu, a na zelo različne načine.

Nagrada Saharova Ujguru

»Tohti je svoje življenje posvetil zavzemanju za pravice ujgurske manjšine na Kitajskem. Čeprav je bil glas zmernosti in sprave, je bil leta 2014 po montiranem sodnem procesu obsojen na dosmrtni zapor. S podelitvijo te nagrade odločno pozivamo kitajsko vlado, naj izpusti Tohtija, pozivamo k spoštovanju pravic manjšin na Kitajskem.« Tako so v Evropskem parlamentu razložili odločitev, da nagrado Saharova, ki jo podeljuje borcem za človekove pravice, letos podelijo na dosmrtni zapor obsojenemu borcu za pravice Ujgurov Ilhamu Tohtiju.

Kako se je začelo

S svojimi plovili smo zdaj že daleč v vesolju. Kako pa se je ta »vzpon« sploh začel? »Do leta 1946 smo domači planet videli kvečjemu pod nogami. Najvišje, nekaj čez 20 kilometrov, so šli baloni, ravno dovolj, da se je očitno opazila ukrivljenost Zemlje. Prva prava fotografija domačega planeta iz vesolja je prišla leto dni po 2. svetovni vojni, 24. oktobra 1946, ko so Američani na nacistično raketo V-2 namestili še 35-milimetrsko kamero in jo poslali več kot 100 kilometrov visoko. Tam je 'uradna' meja vesolja.« (Vir: Aljoša Masten, MMC RTV SLO) In tako je šlo naprej, višje in višje, leta 1969 smo bili pa že na Luni …