S so(n)čno tepko v svet

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 23. september 2019 / 14:31

Bojana Pipan iz Zasipa, ki že trideset let skrbi za ohranjanje tamkajšnje kulturne dediščine, je v pripovedki Tepka iz Zasipa zdaj predstavila še šege in običaje, povezane s tepkami, po katerih je bil nekdaj in je zdaj spet vse bolj znan Zasip.

Bojana Pipan že vrsto let v okviru turističnega in kulturno umetniškega društva iz Zasipa raziskuje dediščino kraja, ki so ga v preteklosti zaznamovale tepke – avtohtona vrsta hruške, ki se posušena spremeni v prgo. Prav po suhih tepkah oziroma prgah se je kraja oprijelo ime Prgarija. A če je imelo to poimenovanje včasih malce slabšalen prizvok, so krajani na svojo dediščino zdaj neizmerno ponosni in te ob prihodu v Zasip ob krajevni tabli pričaka tudi tabla z napisom Prgarija. Že pred dvema letoma je Bojana Pipan v posebni knjižici Dobrote iz Prgarije zbrala recepte, ki imajo za osnovo tepke, letos pa se je knjižici receptov pridružila še otroška slikanica Tepka iz Zasipa, v kateri prek zgodbe, ki jo pripoveduje tepka, opisuje šege in navade iz vasi Zasip. Izšla je pri Kulturno umetniškem društvu Zasip, za kar je po besedah Bojane Pipan najbolj zaslužna predsednica društva Dragica Marta Sternad Kenda. Za ilustracije sta poskrbeli Nada Radonjič in Metka Rejc, prav tako domačinki iz Zasipa.

»Knjiga je napisana za otroke, a je v resnici namenjena tudi odraslim, saj je zelo poučna. Prek nje namreč predstavljam našo kulturno dediščino in jo tako ohranjam tudi za prihodnje rodove,« je poudarila Bojana Pipan. Tepka je v preteklosti zavzemala pomembno mesto v življenju krajanov Zasipa, saj je tepkino drevo raslo skoraj pri vsaki hiši, z njimi je bil preraščen tudi bližnji hrib Hom. Danes so se po besedah Bojane Pipan na Homu ohranile samo še tri tepke, zato so junija ob vstopu v vas simbolično zasadili tepko, ki naj bi predstavljala zasnovo prihodnjega tepkinega drevoreda od začetka vasi proti Bledu, skozi katerega bi potem prišli obiskovalci v njihovo Prgarijo. Tepke so tako kot drugod po Avstro-Ogrski tudi pri nas začeli saditi po ukazu cesarice Marije Terezije, da prebivalci ne bi živeli v pomanjkanju oziroma bi z njimi omilili lakoto, ki se je takrat širila po deželi. »Tepke so namreč zelo rodovitne, posušene pa so tudi zelo obstojne,« je razložila Bojana Pipan in dodala, da so njihovi predniki znali nadvse izkoristiti vse, kar jim je ponujala narava, od gob do orehov, polja pa so imeli zasajena z žiti, zato nikoli niso zares občutili revščine. »Bili so zelo iznajdljivi, vse so znali uporabiti pri pripravi jedi, da so bile okusne, pa čeprav je prgina moka sama po sebi precej pusta. Zato so včasih Prgarji veljali za skopuške, a to ni res, bili so samo zelo varčni,« je poudarila.

Stare, že skoraj pozabljene jedi so s pomočjo receptov, ki jih je zbrala pri starejših krajanih, začeli oživljati in izboljševati pred nekaj leti v okviru Prgarskih dni. »Jedi iz tepk so zelo zanimive, saj tudi če so slane, zaradi tepk potegnejo na sladko.« Poznani so prgini štruklji, sadni navihančki, s kranjsko klobaso polnjeni mošnjički, kruh prgovec in še vrsta drugih jedi, ki jih pripravljajo tudi s prgino moko, v katero zmeljejo posušene tepkine krhlje. »Iz tepk, ki so bile malo poškodovane in niso bile primerne za sušenje, so kuhali marmelado, tiste, ki so še ostale, pa so namočili v žganje,« je razložila Bojana Pipan. Vse to je opisala tudi v svoji knjižici. Ker so želeli, da njena so(n)čna tepka, kot jo je označila Dragica Marta Sternad Kenda, potuje tudi naprej v svet, so ob slovenskem besedilu dodali še angleški in nemški prevod. »Obenem je tako knjiga lahko koristen pripomoček tudi pri učenju tujega jezika,« je dejala Bojana Pipan.

Predstavitev knjižice Tepka iz Zasipa pripravljajo 17. oktobra v blejski knjižnici, potem pa bo pot nadaljevala še po osnovnih šolah, je razložila Dragica Marta Sternad Kenda. Konec leta se obeta še dramska uprizoritev Tepke, najprej na domačem odru kulturnega doma v Zasipu.