Najin odnos

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / / 12:35

Splošna značilnost zakonskega oziroma partnerskega odnosa je, da se z leti odnos precej spremeni. Pogovori o spreminjanju partnerske ljubezni so večkrat pospremljeni z nasmeški. Slišimo še pripombe: med sta polizala, križ pa ostane, kaj pa sedaj, ja, ja, ljubezen je bila, sedaj pa je bolj denar, ah, daj no daj, ljubezen mine, ostaja neki dolgčas, kaj bi ti govoril, ljubezen je le v televizijskih nadaljevankah … Ljudje dodajo še kakšno misel o (lastni) spolnosti, npr. kaj je že to, to je za mlade, najhujše je mimo, mora biti, kar pač mora biti … Ne samo da mine zaljubljenost, celoten odnos se počasi začne spreminjati. Vemo tudi, da zakonsko zadovoljstvo z leti močno pade. To se nam (v povprečju) lahko dogaja tako zelo prikrito, da kar naenkrat opazimo, kje smo. Začutimo medsebojno odtujenost, utrujenost zaradi preveč dela, ponekod alkohol ubija vsak dan mene ali tebe ob meni. V resnici se te spremembe začnejo mnogo prej, kmalu po začetku zaljubljenosti. Le na prve znake ne reagiramo, ker menimo, da se bo vse skupaj uredilo. Poleg tega je to obdobje, ko gradimo kariero, pridejo otroci in z njimi veliko dela, rešujemo stanovanjski problem, želimo se čustveno osamosvojiti od staršev. Torej veliko aktivnosti, dela, kar nam vzame veliko časa. Tako pozabimo drug na drugega in na medsebojni odnos.

Eno je gotovo: če za medsebojen odnos ne bova nič storila, naju bo vse ostalo povozilo in se bova izgubila. Zato je za mnoge pare šok, ko po npr. dvajsetih letih ugotovijo, da pravzaprav skupaj živijo le še tehnično – položnice, dopust, premoženje, spolnost služi le za zadovoljevanje telesne potrebe, neskončni pogovori o službi, politiki, sosedih. Samo »naju« ni več v najinem odnosu. Lahko da sva oba zelo pridna, poštena, zvesta, se razdajava v službi in v vseh društvih, pomagava ljudem. To so lepe vrline, samo midva sva se izgubila. Do takšnih ugotovitev pari pridejo, ko odidejo otroci, ko se poplačajo krediti, ko so službe stabilne, ko … Največkrat, ko je več časa, in takrat izbruhne vulkan nezadovoljstva. Medsebojno obtoževanje nam ne bo pomagalo.

Kaj naj storiva? Najprej si priznajva, da nisva najbolje, da sva se izgubila, da ni nihče kriv, in se pogovoriva, kakšen odnos želiva imeti naslednjih dvajset let. Prevzemiva odgovornost in svoj odnos postaviva na prvo mesto. Najprej midva in nato vse ostalo. Prav je, da sva zahtevna, saj gre za naju. Če znanja nimava, ga poiščiva. Danes ga je na trgu, v knjigah, na internetu, na predavanjih ogromno. Le začeti morava iskati novo znanje, ki ga do sedaj nisva imela. Znanje bo pomagalo. Nič ni narobe, če si priznava, da potrebujeva »zunanji servis«. Saj ne vemo vsega. Ščepec pomoči naju bo samo prepričal, kje je rešitev – v nama. Drug drugemu sva lahko v oporo ali pa se bova vdala v usodo, da je življenje en sam križ. To seveda ni res. Težave so le prisila za skok v neznano, v najino lepšo prihodnost.