Glasovci dvakrat na Brezje in Višarje

Med velikim in malim šmarnom, ko je najprimernejši čas za obisk Mariji posvečenih božjih poti, so bili izletniki Gorenjskega glasa dvakrat na Brezjah in na Višarjah.

Tudi med letošnjim šmarnim ča­som so bili bralci in naročniki Go­renjskega glasa na Brezjah in na Višarjah. Zanimanje je bilo tolikšno, da sta bila polna dva avtobusa, pa jih je moralo še nekaj ostati doma. Trudili se bomo, da bomo prihodnje leto znova krenili v ta dva med Slovenci zelo spoštovana kraja!

Prvič smo šli na pot v ponedeljek, 19. avgusta. Na Brezjah nas je z besedo skozi zgodovino tega najbolj obiskanega romarskega središča v Sloveniji in nastajanja enkratne Layerjeve podobe Marije Pomagaj popeljala direktorica Romarskega urada dr. Andreja Eržen Firšt, pater dr. Leopold Grčar pa nas je z blagoslovom pospremil na pot. Na višarski gori nas je sprejelo sončno in toplo vreme. Razgledi na doline pod nami in na okoliške vršace so bili izjemni. Opoldanska maša je bila za romarje presenečenje: daroval jo je upokojeni ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran, ki že nekaj let preživlja avgust na Višarjah. Počaščeni smo bili, da je šel nadškof z nami na kosilo k Juretu Prešernu in z nami, ob spremljavi Gregorjeve harmonike, tudi zapel.

Naša druga pot na Brezje in na Višarje je bila v sredo, 4. septembra. Na Brezjah sta nas v baziliki Marije Pomagaj sprejela dr. Andreja Eržen Firšt in gvardijan frančiškanskega samostana dr. Robert Bahčič, ki nam je zaželel, naj nas Marija Pomagaj varuje na poti. Tudi prvo sredo v septembru so se nad 1700 metrov visoke Višarje kopale v soncu. Do opoldanske maše in po njej je bilo dovolj časa za pot okoli gore in za vzpon do križa na vrhu gore. Mašo je daroval gorenjski rojak iz Komende pater dr. Peter Lah, ki mu je bila zaupana vloga skrbnika svetišča. Maša je bila, tako kot običajno, trojezična. To se za kraj, kjer se stikajo tri kulture, trije jeziki in tri velike narodnosti, spodobi in ki naj, po višarskem zgledu, sobivajo k miru. Očenaš v treh jezikih je zato nekaj običajnega. Tudi tokrat smo lakoto in žejo tešili pri Juretu, ki je kljub polni gostilni našel čas za igranje na harmoniko. Tudi v tem je izvrsten.

Obakrat smo se med potjo domov ustavili na sloviti trbiški tržnici in obudili spomin na čase, ko smo hodili sem po riž, po kavbojke, usnjene jakne in pralne stroje.