Avstro-Ogrska po prvi svetovni vojni

Skoraj leto dni po koncu prve svetovne vojne je avstrijski kancler Karl Renner 10. septembra leta 1919 v pariškem predmestju Saint-Germaine-en Lave s predstavniki petih antantskih sil podpisal senžermensko mirovno pogodbo. Kasneje jo je potrdilo še 12 zavezniških držav.

Pogodba je imela 14 poglavij, ki so obravnavala članstvo v Društvu narodov in meje nove Republike Avstrije. Prepovedale so ji državno združitev z Nemčijo in tudi dotedanje ime Republika Nemška Avstrija. Pogodba je določala tudi politične in gospodarske odnose s sosedami in naslednicami habsburške monarhije, avstrijsko odgovornost za vojno škodo, pravico transporta čez avstrijsko ozemlje, vzpostavitev demokratičnih političnih in socialnih pravic in drugo. Avstrijski parlament jo je ratificiral oktobra 1919

Jugoslovanska in romunska vlada nista bili zadovoljni z vsebino pogodbe, in to predvsem v zvezi z zaščito manjšin, zato sta iz protesta odstopili od podpisa. Šele po dodatnih pojasnilih sta k pogodbi pristopili tudi Kraljevina SHS in Romunija. Pred tem so spodleteli poskusi kanclerja Rennerja, da bi jugoslovansko-avstrijsko mejo določili z dvostranskim sporazumom. Ker v začasnem narodnem predstavništvu SHS ni bilo mogoče doseči ratifikacije pogodbe, je regent Aleksander to uredil z začasnim zakonom.

Teritorialne določbe so določale, da Avstrija obdrži Ziljsko dolino in Beljak, Italija pa dobi poleg Tirolske tudi Kanalsko dolino in občino Bela Peč ter obsežna ozemlja s pretežno slovenskim in hrvaškim prebivalstvom (od Goriško-Gradiščanske do Dalmacije), o čemer je morala skleniti posebno pogodbo s Kraljevino SHS (sklenili so jo v Rapallu 12. novembra 1920). Kraljevina SHS je dobila od dežele Koroške Mežiško dolino in občino Jezersko, od dežele Štajerske pa ves južni del z Mariborom in Ptujem. Za Koroške in štajerske Slovence v Avstriji je bilo pomembno poglavje senžermenske pogodbe tisto, ki je obravnavalo zaščito jezikovnih, narodnostnih in verskih manjšin.

Anekdote slavnih

O značaju večkratnega predsednika Kraljevine srbske vlade in Kraljevine SHS Nikola Pašića in značaju njegovih sodelavcev pove svoje naslednja anekdota. Na nekem sprejemu je opazil, da je zunanji minister vtaknil v žep srebrni pribor. Čez nekaj časa se je ponudil, da bo naredil čarovnijo. Pred vsemi je spravil v svoj žep srebrni pribor in dejal, da bo začaral, da se bo znašel v žepu zunanjega ministra. Ko so pribor res našli pri zunanjem ministru, je Pašić mirno svojega odnesel domov.

Znano je, da so v starem veku rešile rimski Kapitol gosi, ki so ponoči začele gagati in tako zbudile posadko. Ker so na pevski vaji pevke kar naprej klepetale, jih je nemški dirigent in pianist Hans von Bülow nekaj časa prenašal, nato pa dejal: »Gospodične, moram vas opozoriti, da je Kapitol že rešen.«

Smeh ni greh

»Poglejte to čudovito krilo! Zadnji krik mode!« – »Saj bi ga kupila, pa se ob tej ceni bojim krika svojega moža!«

Direktor razlaga novim delavcem: »Za plačo boste dobili toliko, kot boste naredili ...« – »Saj sem vedel, da bo nekaj narobe,« je pripomnil eden od novincev.

»Le kako ločiš sosedova dvojčka, ko sta si podobna kot jajce jajcu?« – »Čisto enostavno. Enemu je ime Peter, drugemu pa Pavel.«