Do velikih ciljev hodiš z glavo

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / petek, 13. september 2019 / 16:43

V torek je izšel knjižni prvenec Petre Vladimirov z naslovom Evforija, v katerem je mojstrsko prepletla pripoved o svoji izkušnji z 233-kilometrske ultratekaške preizkušnje v Andori z zgodbo o šestdnevnem pohodu mladostnikov Vzgojnega zavoda Kranj na morje.

Petra Vladimirov je julija letos skupino mladih iz Vzgojnega zavoda Kranj že peto leto zapored peš popeljala na dobrih 170 kilometrov dolgo pot od Kranja do Pirana. »Želim, da tudi naši otroci dobijo občutek, da so sposobni narediti nekaj velikega, posebnega, in jim je še v posebno zadoščenje, ko njihov dosežek na tak način prepoznavajo tudi drugi,« se Petra Vladimirov pri pogovoru o knjigi, v kateri je na slikovit način opisala svojo izkušnjo s tekaške tekme v Andori in jo prepletla z zgodbo o pohodu Alpe-Adria, ves čas vrača k svojim »mulcem«, kot ljubkovalno imenuje svoje varovance iz Vzgojnega zavoda Kranj. Knjigo je namreč posvetila prav njim, torej vsem, ki so že ali še bodo peš premagali pot do morja na pohodih Alpe-Adria. »Pomembno se mi je zdelo, da izkušnjo otrok, ki so v družbi pogosto prezrti, postavim ob bok oziroma jo izenačim s tako ekstremnim podvigom, kot je tekaška tekma Evforija v Andori. Zato to ni toliko moja zgodba kot zgodba o tem, da zmorejo tudi oni.«

Svojo pripoved Petra Vladimirov začne z Evforijo, 233-kilometrsko tekaško preizkušnjo prek andorskih Pirenejev, ki velja za eno najtežjih na svetu. V družbi partnerice Žane Andreeve se je omenjene tekme udeležila že leta 2017, a jo je morala zaradi zloma noge zaključiti predčasno. Vrnili sta se že leto kasneje in tako je nastala zgodba o Evforiji, ki pa se že zelo hitro preplete z zgodbo o pohodih Alpe-Adria, saj je ves čas ugotavljala, da so občutki, ki jih mladi doživljajo ob pohodu k morju, zelo podobni njenim ob ekstremnih tekaških podvigih. »Tudi sama sem ob pogledu z nekega grebena pomislila prav to, kar je na pohodu izrekel Aleks: O groza, vse to še moramo premagati. Na začetku imaš namreč občutek, kako je vse ogromno, neobvladljivo, zdi se ti skoraj nemogoče, da bi izpeljal, kar si si zadal,« je priznala Petra Vladimirov. A tako, kot je prigovarjala sebi in Žani Andreevi, ko sta se na Evforiji soočali s krizami, je spodbujala tudi Aleksa: »Ko imaš velike cilje, nikoli ne smeš gledati celote, razmišljati moraš korak za korakom.« Z besedami španskega kolega s tekme v Andori pa je potolažila Nušo, ko je obupavala na pohodu do morja: »Povedal mi je namreč, da ni nič hudega, če me bolijo noge, saj se hodi z glavo.« Med Evforijo in pohodom na morje je našla še mnoge druge stične točke, od izgubljanja na brezpotjih do razmišljanj, da bi odnehal. In vse to v knjigi ves čas spretno prepleta. »Dogajanje prehaja iz zgodbe v zgodbo, ta pa naposled postane ena sama: korak za korakom vsak zmore vse in vsak ima svojo Evforijo,« so zapisali ob knjigi.

In prav to je s knjigo želela sporočiti tudi mladim iz Vzgojnega zavoda Kranj, je poudarila. »Delo je poklon otrokom in mladostnikom, katerih možnosti so omejene, saj jih družba kljub načelni strpnosti pogosto prezre in odrine na rob. Želim, da se o njih berejo dobre zgodbe, zgodbe o uspehu, kar ta gotovo je.« Kot opaža, se namreč ti otroci težko potrjujejo v sistemu, v katerem je poudarek na odličnosti, povsod moraš biti prvi, nujno je imeti čim več interesnih dejavnosti. »Naši otroci tu odpadejo, po teh kriterijih so redkokdaj odlični.« Zato je po njenem še toliko pomembnejše, da dosežejo svoje male »evforije«, pa naj bo to z udeležbo na Ljubljanskem maratonu ali na pohodu do morja. »Hoja je primarna, ni se je treba učiti, to zna vsak, zato jim je tako blizu,« je razložila, zakaj jih ni težko navdušiti za pešačenje do morja. Ob tem pa jim ponuja veliko zadoščenje, da zmorejo, da je tudi njim uspelo.

Prepričana je, da so pri vsakem človeku razlogi za ekstremne podvige zelo intimni. »Pri meni je bilo mogoče to, da sem bila še kot otrok operirana na kolkih in sem bila več mesecev v mavcu. Od takrat imam v sebi to osnovno potrebo po gibanju; rada sem zunaj, v naravi, rada imam vonj narave.« Priznala je, da ji je bilo na Evforiji občasno tako težko, da se je spraševala o smislu tega početja. »Dobesedno se srečaš s samim seboj, ostaneš 'gol' pred samim seboj in drugimi.« Evforija ne velja za eno najtežjih tekaških preizkušenj zaradi dolžine, saj so nekatere tekme še precej daljše, ampak zaradi velikih vzponov in spustov ter številnih brezpotij na višini od dva do tri tisoč metrov, je razložila Petra Vladimirov. »Ta tekma je tako tudi velika psihološka preizkušnja, zato ob prihodu v cilj dobesedno občutiš evforijo. V cilj sva pritekli, pa čeprav sva se še malo pred tem komaj premikali,« je opisala občutke na Evforiji. In prav taki občutki prevevajo tudi mlade ob prihodu na morje, je poudarila. A kot je zapisala v knjigi, cilj je le poslednje dejanje v nizu mnogih, prazno samo po sebi. Z vso veličino ga napolni opravljena pot.