Zvestoba. Potrpežljivost. Uvidevnost. Ljubezen.

Janja in Dušan Bajda sta konec avgusta praznovala sedemdeseto obletnico poroke. Kranjčana zadnja leta preživljata umirjeno, lepo jesen življenja v garsonjeri v radovljiškem domu starostnikov.

»Že 69 let se dogaja vse: veselje, sreča in obratno, vzponi in padci; vse, kar življenje ponudi: odprte poti in prepadi ...« Tako je pred obletnico poroke zapisala Janja Bajda v »poslednjem pismu« svojemu možu Dušanu, s katerim sta nedavno praznovala sedemdeseto obletnico poroke. Poročila sta se 27. avgusta 1949 na Jesenicah in vse odtlej sta skupaj, v dobrem in slabem.

Jasa, poletna noč, preproga travnih bilk ...

Spoznala sta se v Postojnski jami, na koncertu. On Ljubljančan, ona Jeseničanka, Černetova s Tomšičeve. In kot je bil lep začetek, je lep tudi konec, pravi gospa Janja, ki je januarja letos dopolnila devetdeset let, mož Dušan pa jih bo decembra 97.

»Poročila sva se na Jesenicah. Takrat ni bilo ničesar in sva rekla, da mora biti poroka čisto preprosta. Bili smo doma, potem pa sva se podala na 'najdaljše' potovanje: tri železniške postaje daleč do Gozda - Martuljka ... In od tam proti večeru v lovsko kočo ...« pripoveduje Janja Bajda. »Poletna noč, jasa, preproga travnih bilk, smreke stene, zvezde in luna. To je bila najina poletna noč ... Ponoči so lomastili polhi in škrebljale miši in strah naju je bilo ...«

Naslednji dan sta se povzpela do bivaka Pod Srcem in nato čez Gulce v dolino Vrat, od tam pa peš na železniško postajo in domov. To je bilo njuno poročno potovanje. Takrat sta stanovala na Tomšičevi na Jesenicah, pri Janjini mami. »Gnetli smo se pri mami, dokler nismo kozjega hleva predelali v majhno kuhinjo. Bila je tako nizka, da je Dušan moral povesiti glavo v njej ...« Leta 1951 se jima je rodila hčerka Irena, leta 1957 sin Iztok. Dve leti po rojstvu sina so se preselili v Kranj, kjer sta zakonca Bajda živela vse do leta 2015. Takrat sta se odločila za selitev v radovljiški dom starostnikov. Začeli so se namreč vrstiti padci in zlomi in ugotovila sta, da ne zmoreta več živeti samostojno.

Selitev v dom starostnikov

V prijetni garsonjeri v mansardi doma živita umirjeno, lepo in tesno povezano skupno življenje. Gospa se je takoj vključila v domske dejavnosti, k telovadbi, pevskemu zboru, na najrazličnejše delavnice, od risanja, izdelovanja kolažev do delavnice izdelovanja naravne kozmetike. Kot osnovnošolska učiteljica nemščine in angleščine je stanovalce doma poučevala tudi nemščino. Začela pa je pisati tudi pesmi, ki jih predstavlja v domskem glasilu in na različnih prireditvah, ter lani celo izdala pesniško zbirko z naslovom Kam grem. Poleg tega ustvarja slike, s katerimi je opremila tudi nekaj svojih pesmi.

Gospod Dušan, ki je bil dolga leta zaposlen na zavodu za pokojninsko zavarovanje, se je po preselitvi v dom priključil k telovadbi in petju, zdaj pa mu zdravje tega ne dopušča več. Zaradi padca in zlomov ter bolezni je oslabel in večino časa preživi v postelji. V svojem 'kraljestvu', kot domsko stanovanjce imenuje gospa Janja, rada skupaj popijeta kavico, bereta in se pogovarjata. Še vedno sta samostojna, večje pomoči ne potrebujeta. In z oskrbo sta zelo zadovoljna. Imata kuhano, pri roki zdravnika in vso ostalo pomoč. »Lepo nama je,« pravita.

Sedemdeset let ljubezni

In ko se ozirata na prehojeno pot, ugotavljata, da je bilo zelo lepo, a pogosto tudi težko. Lepe spomine imata na čudovite ure v hribih, kamor sta rada zahajala. Težko pa je bilo, ko so se začele težave z zdravjem, zelo ju je prizadela tudi smrt vnuka, ki mu je Bajdova posvetila nekaj čudovitih pesmi.

Ko gospo Janjo vprašam, katere so tiste lastnosti, ki so potrebne za tako dolg zakon, pa brez oklevanja odgovori: »Zvestoba. Potrpežljivost. Uvidevnost. Ljubezen.«