Zlatorog »u kon'c sveta«

V Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici je na ogled zanimiva dokumentarna razstava o hotelu Zlatorog. Blišč in beda u kon'c sveta je kar pravi naslov, saj je nekoč hotelski biser danes v precej klavrnem stanju. Novi lastnik je novo upanje za Zlatorog.

Lahko bi dejali, da gre za razstavo o nekdanjem z mislijo na prihodnji hotel Zlatorog, saj ta trenutno ne obratuje in – blago rečeno – tudi objekt sam ni v najboljšem stanju. Na to morda namiguje že sam naslov razstave Blišč in beda u kon'c sveta, ki lepo povzame njeno celotno vsebino: od blišča do bede. V želji po celoviti predstavitvi razvoja hotela od njegovih začetkov do neslavnega propada sta ga že na začetku raziskovanja te zanimive teme zapisali avtorici, ki sta se podali v zgodovinsko kraljestvo Zlatoroga, Anja Poštrak in Barbara Kalan iz Gorenjskega muzeja. Od letošnje pomladi ima hotel novega lastnika Damiana Merlaka, ki vendarle vzbuja tudi novo upanje, da nekdanji bohinjski ponos spet postane to, kar je nekoč že bil.

Izvem, da je ime za del Bohinja, ki se imenuje Ukanc, izpeljanka iz besedne zveze »u kon'c sveta«, kar je lepo razloženo v knjigi Naš voča so včas zapodval: bohinjske pravljice. »Težava je bila pri prevodu, ker za tujce pojem »u kon'c sveta« ne pomeni nič. Zato je na predlog prevajalke v angleškem naslovu besedna zveza Blišč in beda na obali Bohinjskega jezera (The Splendours and Miseries On The Shores of Lake Bohinj),« pojasnjuje Kalanova.

Spodbudo za razstavo sta muzealki našli v bogati muzejski zbirki starih razglednic z motivi Bohinja: Bohinjskega jezera in cerkve sv. Janeza v Ribčevem Lazu, slapa Savica, panoramskih posnetkov Bohinjskega jezera in seveda razglednic s podobo hotela Zlatorog v Ukancu v različnih časovnih obdobjih: od prvega lesenega hotela, ki je bil zgrajen leta 1906, do hotela v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. »Menili sva, da bi bilo zanimivo vse te podobe umestiti v zgodovinski okvir in jih povezati v zgodbo. Termin razstave preko poletja je izbran načrtno, da bi tudi tujci, ki pridejo v Bohinj, se sprehajajo v Ukancu in sprašujejo, kaj se je zgodilo s hotelom, izvedeli nekaj o njegovi zgodovini,« pojasnjujeta avtorici razstave, ki ju je v procesu nastajanja razstave »ujelo« še aktualno dogajanje okrog novega lastništva hotela.

Tri obdobja razcveta turizma

Po odprtju bohinjske železniške proge v prvih letih dvajsetega stoletja je bil Bohinj prepoznan kot eden najbolj perspektivnih turističnih krajev v habsburški monarhiji. Povečano število gostov je zahtevalo večje prenočitvene zmogljivosti. Gostinec Jože Rauhekar, ki je bil takrat eden najvidnejših turističnih delavcev v Bohinju, je v Ukancu leta 1906 zgradil prvi hotel Zlatorog – ta je bil sprva še lesen. Že prva poletna sezona je bila uspešna, saj so o Bohinju poročali kot o naravnem klimatskem zdravilišču z milim podnebjem in čistim zrakom. Že dve leti kasneje je tako Zlatorog na oni strani ceste dobil še »zidanega brata«, večji, sodobno opremljen hotel. Ob jezeru je bilo kopališče, hotel pa je imel tudi kočijo in lasten čoln za prevoz po jezeru. K dobremu obisku izven poletja je kasneje prispeval tudi razvoj zimskih športov.

Ko se je lastnik leta 1912 znašel v finančnih težavah, je hotel na javni dražbi kupilo Slovensko planinsko društvo, ki je v njem videlo izhodišče za gorske ture v Bohinjsko in Triglavsko pogorje. Hotel so takrat tudi temeljito prenovili.

Obdobje do prve svetovne vojne kot uspešno za celotni bohinjski turizem prav tako označujeta avtorici razstave; da je k temu pripomogla tudi Deželna zveza, ki je propagirala kraje z zimskim turizmom. Zlatorog pa ima v svoji zgodovini vsaj še dve obdobji večjega razcveta. Potem ko je tujski turizem s prvo svetovno vojno zastal – leta 1915, po vstopu Italije v vojno, so bili v njem najprej nastanjeni avstro-ogrski častniki, kasneje pa je bilo v njem okrevališče za lažje ranjence in bolnike – so domači in tuji gostje hotel začeli množičneje obiskovati spet v dvajsetih in še bolj v tridesetih letih preteklega stoletja, ko ga je še vedno upravljalo Slovensko planinsko društvo, ki ga je propagiralo kot svojo najdragocenejšo planinsko postojanko.

»Tretje obdobje razcveta je bilo od petdesetih let dvajsetega stoletja dalje, ko sta Bohinj in z njim hotel Zlatorog spet postala zanimiva tako za domače kot tuje goste, zlasti za tiste, ki so v Bohinj prišli po mir,« ugotavljata Poštrakova in Kalanova, da je bilo to tudi zadnje obdobje uspešnosti hotela, ki se je končalo leta 2002, ko ga je kupil Zmago Pačnik. »V vsakem obdobju se je pojavila tudi kriza, predvsem je šlo za sezonska nihanja. So pa ves čas poudarjali podobne stvari, kot jih poudarjamo danes: lokacija ob jezeru, mir, narava, čist zrak … To so bili vedno glavni atributi hotela Zlatorog.«

Hotel gostil znane osebnosti

Avtorici sta svoje raziskovalne poti torej usmerjali predvsem v zgodovino hotela Zlatorog: kdaj in kdo je zgradil prvi hotel Zlatorog, kako se je ta razvijal v zlatih časih bohinjskega turizma do začetka prve svetovne vojne, kako si je Slovensko planinsko društvo po prvi svetovni vojni prizadevalo oživiti hotel in vanj privabiti čim več turistov, kakšnih prenov in posodobitev je bil deležen v času svojega delovanja, kakšna je bila usoda hotela po drugi svetovni vojni, ko je deloval v okviru Gostinskega podjetja … Vse to si lahko preberemo na 12 panojih. Zapisano je vseskozi podkrepljeno s fotografijami, z načrti prenov in zanimivimi podatki. Največ sta jih dobili v časopisih iz časa do druge svetovne vojne, kot so Gorenjec, Planinski vestnik, Promet in gostilna, Gostilničar, Slovenski narod, Slovenec ..., ter v strokovni literaturi in posameznih prispevkih o razvoju bohinjskega turizma v prvi polovici dvajsetega stoletja. Za drugo polovico dvajsetega stoletja pa sta podatke našli zlasti v Glasu Gorenjske oziroma Gorenjskem glasu in Turističnem vestniku. Načrte o obnovi hotela iz leta 1938 hranijo v Arhivu Republike Slovenije, zanimiva je tudi knjiga gostov iz leta 1956, ki jo hrani kranjska enota Zgodovinskega arhiva Ljubljana.

Posebej zanimiv je del razstave, v katerem prepoznavamo goste hotela v petdesetih in šestdesetih letih preteklega stoletja, zlasti kdo vse ga je obiskoval v času, ko je bil Titov protokolarni objekt v Bohinju, in kako se je tradicija visokih državniških obiskov v hotelu Zlatorog nekaj časa nadaljevala tudi v času samostojne Slovenije. Tu so gostovali ruski predsednik Nikita Hruščov, severnokorejski voditelj Kim Il Sung, predsednik švedske vlade Olof Palme, nemški politik Willy Brandt, igralka Vivien Leigh, filozof Jean Paul Sartre, hotel pa je gostil tudi najvišje politike v novi slovenski državi od Milana Kučana, Dimitrija Rupla, Franceta Bučarja do Janeza Drnovška, takrat še nadškofa Franca Rodeta … »Na slavne goste so vezani tudi spomin nekdanjih zaposlenih, razstava pa je spodbudila precej nostalgije pri obiskovalcih, ki se spominjajo plesov v hotelu, pa ''kofetkanja'', tudi plavalnih tečajev v bazenu,« pripoveduje muzealka, sicer tudi domačinka Anja Poštrak. Prav Zlatorog je imel prvi notranji bazen v Bohinju.

Avtorici sta zgodovinski pregled zaključili na začetku 21. stoletja, a ne v negativnem smislu, saj je z novim lastnikom hotela Zlatorog, Damianom Merlakom v Bohinj prišlo tudi novo upanje po vnovičnem blišču Zlatoroga. Podobno razmišljata tudi sami, podpirata pa tudi idejo, da bi nekoč podobna razstava stala v novem hotelu Zlatorog. Če bo le interes zanjo, jo bosta z veseljem pripravili. Razstava bo v Muzeju Tomaža Godca na ogled še do 22. septembra.