Praznik Bohinja, zibelke planinstva

Občina Bohinj praznuje občinski praznik 26. avgusta, 241 let po tem, ko so se štirje srčni možje – Luka Korošec, Matevž Kos, Štefan Rožič in Lovrenc Willomitzer – na ta dan leta 1778 prvič povzpeli na 2864 metrov visoki Triglav. Ob tem smo se v preteklost in prihodnost zazrli z bohinjskim županom Jožetom Sodjo.

Praznik občine Bohinj ni le občinski praznik, je tudi praznik planincev, gora, bohinjske narave in ljudi?

Bohinjski praznik je nepreklicno povezan s planinstvom. Bohinj je zibelka planinstva, tukaj je stala prva slovenska koča, štirje srčni možje so se prvi povzpeli na Triglav. Ko gledamo naval okoli jezera, pogosto ne vidimo množic v gorah. Naše edinstvene planine so ponekod tako oblegane, kot je jezero. So ohranjene in zanje skrbijo ljudje. Strah, da bodo izginile, je odveč, saj se Bohinjci zavedajo njihovega bogastva. To bogastvo nam ne sme uiti iz rok, saj ne bomo izgubili le podob živih planin, ki se s starih razglednic vrača nazaj v gore, ampak tudi vodo, saj večina naše pitne vode izvira pod planinami.

Za Bohinjem je uspešno leto. Kaj bi želeli posebej poudariti?

Za Bohinjem je kaotično leto, polno investicij. Gradbišča v Stari Fužini in Češnjici so razvlečena čez vse leto. K sreči je promet potekal po spodnji dolini in obvoznicah. Občanom se moram ob tem zahvaliti za vso potrpežljivost. Pokazali so je ogromno. Zavedali smo se, da bo ta situacija stresna, saj ne gre le za zapore, ampak hrup in druge težave, ki smo jih poskušali reševati hitro in v dobro ljudi. Projekti v Stari Fužini se bodo še nadaljevali prihodnje leto spomladi. Vsi projekti prispevajo tudi k ohranjanju čiste narave Bohinja, ki se uspešno promovira kot sonaravna destinacija.

Promet ostaja problem, a ukrepi kažejo rezultate. Ka­ko naprej?

Res je. Lanskoletne ukrepe za umirjanje prometa smo razširili na ves teden. Bili so zelo dobro sprejeti, saj je bilo prepeljanih veliko obiskovalcev, do konca julija kar dvakrat toliko kot lani, na nekaterih relacijah celo od sedem do devet tisoč. Jezerska skleda je kljub temu polna in parkirišča so kljub višjim cenam polna, čeprav je to luksuz, ki so ga številni, kot kaže, pripravljeni plačati. Pritožb glede parkiranja in kazni pa je bilo bistveno manj. Nimamo slabe vesti, saj smo gostom ponudili alternativo. Dodatno povišanje parkirnin ni rešitev, najti moramo druge možnosti. Razmišljati bo treba o zapiranju določenih predelov, da pridemo do cilja, da počasi ustavimo promet. Sam sicer ne bi prepovedoval, ampak usmerjal, na prvem mestu pa mora biti kakovost življenja domačinov.

Kako boste nadaljevali to strategijo, saj se tudi javni promet sooča z velikimi pritiski?

Razmišljati bo treba tudi o drugih možnostih. Vedno imam v spominu diplomsko nalogo o bohinjski ozkotirni železnici. Vemo, da bi bil tak projekt danes ogromen finančni zalogaj, a bi rešil težave s prevozi po vsem Bohinju. Nadgraditi moramo obstoječo ponudbo. Slej ko prej bodo ljudje sami zahtevali zapiranje določenih predelov, recimo ceste do slapa Savica, kjer imajo zaradi gneče probleme celo redni avtobusi. Stranski učinek javnega prevoza, s katerim smo želeli razbremeniti jezero, je mogoče celo nasproten, kot smo si želeli, saj se je obisk jezera celo povečal, tisti, ki jih je prej odvrnila gneča, zdaj pridejo z avtobusom. A to je del turizma in tak pritisk oziroma naval se lahko hitro konča in tudi na to moramo biti pripravljeni.

Se bohinjski turizem drži začrtane poti?

Lahko smo ponosni na naš turizem, tako na Turizem Bohinj kot Turistično društvo Bohinj in zasebnike. Smer je prava, kar kažejo tudi številne nagrade na svetovnem nivoju. Kamp Danica je postal eden najbolj prepoznavnih kampov. Novi lastnik nekoč problematičnih hotelov je enega že prenovil in odprl in kaže, da se bodo te stvari končno rešile. Izpad hotelov je poskrbel za porast zasebnih namestitev. Veseli nas, da se premika tako pri Bellevueju kot Zlatorogu. Omejitev občina tu nima, pogoje postavljajo drugi, ki bi morali sklepati tudi kompromise. Druga plat bliskovite rasti turizma je skrb za drugo gospodarstvo v občini. Sprejemamo strategijo kmetijstva. Turizem in kmetijstvo morata biti povezana. Turisti k nam pridejo zaradi narave, jezera, hribov, a brez kmetijstva bo tudi turizem v stiski. Imam občutek, da nam je v turistični rasti kmetijstvo zamrlo. Stavbe in gospodarska poslopja se spreminjajo v apartmaje. V občini je stanovanjski problem, ker se stanovanja spreminjajo v apartmaje, saj so zaslužki večji. Pot nazaj v primeru krize bo težka.

Bliža se zima. Ta ostaja izziv?

Letos smo pristopili k pripravi zimske strategije, ki je velik zalogaj. Ideje in načrti so veliki. Pristopiti k temu v celoti je nemogoče. Občina je pripravljena pri tem pomagati, a ne more biti edina. Poskušali bomo združiti moči, pomagala bo tudi občina. Po zgledu avstrijskih središč bi se morali turistični ponudniki združiti in pognati kolo naprej. Pogovarjamo se o oživitvi spodnjega dela Koble, Kozjega hrbta, ki bi bila izvedljiva še letos, kar bi bila velika pridobitev za bistriški turizem. Veliki so načrti za skakalnice, sankališča, a vse je povezano z ogromnimi vlaganji. Pri zimskem turizmu pa je vedno treba tudi tehtati velike investicije v luči globalnega segrevanja, ki lahko povzroči, da investicije obstanejo oziroma propadejo. Občina pa mora misliti na vse – na vrtec, stanovanja, gospodarstvo, socialo …

Bohinjsko gospodarstvo se je po krizi vrnilo, v sodelovanju s turizmom pa našlo tudi nove priložnosti ...

Turizem je gonilo, s kmetijstvom gresta z roko v roki, znamko Bohinjsko si želimo dvigniti še na višjo raven, saj je velika priložnost za bohinjsko gospodarstvo. To je v dobrem stanju, iz nekdanjega Filba je nastala uspešna Venturia, uspešno dela Lip, ki se razvija v močno podjetje z veliko dela in investicijami, kjer bodo pokrili lupilno in razžagalno linijo in tako zmanjšali problematični hrup. Moramo se zavedati, da potrebujemo podjetja, in poskrbeti za prebivalce. Tehtnico moramo umiriti na pravem mestu. Občina ne sme stopiti na nobeno stran, ampak stati vmes in kar najbolje skrbeti za interese obeh strani.

Kaj si želite za prihodnost Bohinja?

Želimo nadaljevati po poti, kot jo vidimo danes. Na planinah je spet mogoče kupiti sir, domačo hrano ... To je naša prednost, ki jo drugje težko najdete. Takšno doživetje planin želimo dati obiskovalcem. Razmišljanje, da imamo lepo pokrajino in lepo jezero, je premalo. Gostom moramo ponuditi vse – lepo besedo, domačo hrano, zgodbo, prijaznost ... Takrat je narava najlepša in takrat lahko rečemo, da smo priljubljeni.