Rodila se je v sončni hiši

Tončka Oblak je tista gospa, ki v svojih igrah in skečih ohranja poljansko narečje živo. Na zadnjem Prazniku žetve na Žirovskem Vrhu je na oder postavila igro Očetov prav. Ljudje imajo svojo »ljudsko režiserko Tončko« in njene igre radi.

Tončka Oblak se je rodila maja 1958 na Žirovskem Vrhu v hiši s čudovitim razgledom na Žiri. Kot otroku ji je marsikdo dejal, da je doma v sončni hiši. »Res je ves dan obsijana s soncem,« pove. V njej so v slogi odraščale različne generacije. Tončkin oče je še živ in ga še obišče, mama pa je pokojna že tri leta. Mama je bila Tončki velika opora pri pisanju iger, po katerih jo v njenem okolju in širše ljudje tudi poznajo. Tončka pravi, da mamo včasih pogreša, a bo večno živela ravno v igrah. Se je pa spominja kot tiste, ki je podpirala vse vogale v hiši. Otroštvo ima v lepem spominu. Od treh otrok v hiši je najstarejša. Ima še sestro Romano in brata Vinka, ki sedaj gospodari na kmetiji.

Komaj so čakali nedelje

Spominja se, da v otroštvu zanjo ni bila nedelja, če ni bila pri maši. Vsako nedeljo pa so po kosilu na obisk prišli sorodniki. »Starejši so največkrat kartali, mama pa jim je postregla s suhim mesom, orehi in okusnim domačim kruhom ter kuhanim suhim sadjem. Skupaj z bratranci in sestričnami smo se v slabem vremenu družili na peči, v lepem pa je bil naš ves hrib.«

Nadaljuje, da so bile najlepše počitnice. »Otroci smo ves mesec čez dan nabirali borovnice, potem pa vsi prespali pri nas. Kar po tleh smo si naredili ležišča. Po tehtanju borovnic smo jih več kilometrov peš nosili v prodajo k sosedu, še prej, ko sem bila majhna, pa v Žiri, v Račevo. Tekmovali smo, kdo bo več zaslužil.«

Tončka je z borovnicami zaslužila toliko, da je jeseni lahko kupila vse za šolo – od bunde in čevljev do zvezkov. Po neki dobri sezoni si je z izkupičkom kupila celo svoje prvo kolo.

Uživala v pisanju spisov

Že kot osnovnošolka je kazala talent za pisanje. Uživala je v pisanju spisov. »Največkrat so mi pred oči stopile pripovedi stare mame ali mame. Če se je naslov le nanašal na preteklost in izkušnje, mi je nalivno pero tako dolgo drselo po zvezku, da je bila šolska ura prekratka še za pregled napak. Rada sem imela slovenščino, nisem pa marala telovadbe, fizike in matematike. Štiri kilometre hoje z Žirovskega Vrha mi je čisto zadoščalo za gibanje. Kljub temu sem vedno rada dokazovala, da marsikaj zmore tudi hribovski otrok.«

Po končani osnovni šoli ni želela v mesto, da bi nadaljevala izobraževanje. Zanjo so bile prve in edine Žiri. »Čevljarska šola je bila tedaj najbolj aktualna, zato sem se vpisala kar tja. Pozneje mi izobrazba zaradi družinskih okoliščin ni prav dosti služila, saj sem po rojstvu prve hčerke ostala doma. Nikdar mi ni bilo žal, da sem se tako odločila. Starši so me naučili dela, spoštovanja do starejših, zabave, petja in vsega, kar je za življenje potrebno.«

Rada ima podeželje

»Z njim živim že celo življenje. Mestnega vrveža si ne znam predstavljati. Tempo je že na podeželju prehud. Smo v hribih, v gore me pa ne vleče. Zadostujejo mi vrt, njive, gozdovi, rože in živali, ki so del mojega vsakdana. Preberem kakšno povest, z možem pogledava kakšno turško nadaljevanko – in to je najin dopust. Tudi Facebook je moj prijatelj,« pripoveduje. »Pa štirje vnučki – brez njih bi mi bilo dolgčas. Kuham za vse in sem srečna, da mladim lahko na tak način pomagam.«

Omožila se je mlada

Pri dvajsetih. Na majhni kmetiji je Tončka poprijela za katerokoli delo. Tudi zidave hleva in nove hiše sta se s soprogom lotila sama. Pomagali so jima edino domači. V šali pravi, da ni prav nič zaostajala za marsikaterim zidarskim pomočnikom. »To je bilo v tistih časih za ženske povsem normalno,« razloži.

Ima dve hčeri, ki imata tudi že svoji družini. Hči Lucija Kavčič stopa tudi po mamini poti, kar Tončko neizmerno veseli.

Ko je bila Tončka še mlajša, je igrala v DPD v Žireh ter v poklicni šoli. Preizkusila se je tudi kot pevka in nekaj časa celo pela pri ansamblu. Do danes je spisala veliko iger, skečev za domačo prireditev Praznik žetve in tudi za druge priložnosti. Začelo se je s prikazi starih običajev, ki so vsako leto dobivali več vsebine, zgodb in dialogov. Kar nekaj starejših občanov, pri katerih je Tončka črpala navdih in dobivala ideje, je še živih. Družbo starejših ljudi pa je imela rada že od mladih let. Njena stara mama je bila dobra pripovedovalka, mama pa prav pravljičarka, zato ni čudno, da je svet zgodb Tončko tako pritegnil.

Vsako leto napiše »zadnjo« igro

Najprej je pisala krajše igre, tudi za druga društva v domači občini, za razne slovesnosti; celo pesmi za slavljence. »Nimam preštetih, jih je pa v osebnem arhivu veliko. Najdaljša ima petdeset kitic,« pove.

Tončka sicer rada ustvarja, z veseljem pa si tudi sama ogleda kako predstavo okoliških amaterskih društev, občasno obišče Letno gledališče Studenec, ljubljansko Dramo. Če bo vse po sreči, bo sodelovala tudi pri bralni izvedbi Visoške kronike na dvorcu Visoko. Dela Ivana Tavčarja so ji sploh zelo pri srcu, zato njegov vpliv lahko zaznamo tudi v njenih delih. Teh pa je do danes na oder postavila več kot dvajset. Ljudje so ji nadeli ime ljudska režiserka, kar ji je všeč. Če bo zdravje na njeni strani, bo to z veseljem še naprej. Pravi, da med svojimi igrami najljubše nima, saj so ji vse enako pri srcu – vsaka po svoje pač. Posebej je omenila le zgodbo S taščo pod eno streho, pri kateri je res imela srečo z domačimi igralci in dovolj tematike, ki jo je lahko prenesla na oder, medtem ko se je pri letošnji Očetov prav malo zamislila. »Težko sem našla igralce. Danes imajo ljudje zelo malo časa. Lažje namreč pišem igro, če vem, kdo bo igral vlogo. Če se le da, napišem vlogo tako, da je pisana na kožo tistemu, ki jo bo odigral. Tu pa mi je že na začetku manjkalo energije. Res je zima dolga; pa potem so še vaje in hitro uide čas, a se je na koncu vse lepo izteklo.«

Ko igra nastaja, ima Tončka v glavi tudi že sceno, razmišlja o rekvizitih, oblačilih in še čem, kar sodi k odrski igri. In vsako leto znova pravi, da je to njena zadnja igra; da zmanjkuje tem ... A potem vedno iz spominov izbrska kaj novega.

»Življenje je ena sama preizkušnja. Vedno so vzponi in padci. Če smo jih do sedaj premagovali, jih bomo na neki način tudi naprej; če se iz tega kaj naučimo, smo zmagali; in če bo zdravje služilo pri hiši, se bo še marsikaj postorilo. Volja je – in kjer je volja, je tudi pot,« zaključi.