Volk in kmet (sodobna basen)

Zgodilo se je, da je bil za okoljskega ministra postavljen mož, ki je imel zelo rad divjo naravo. Divje živali so mu bile blizu, volkovi so se mu zdeli naravnost fascinantni, lepi so, pametni, složno skrbijo za trop. Skratka, krdelo volkov se mu je zdelo prekrasen primerek živalske vrste. Narave, kakršno se gredo kmetje, ni maral. Tudi ni maral ovac in telet, ni maral krav in konjev, zdelo se mu je vse skupaj brez veze, razen na krožniku. Naj pustijo naravo tako, kot je.

Zgodilo se je, da je moral po službeni dolžnosti na Tolminsko, kjer so se kmetje čez vse mere pritoževali, da jim volkovi koljejo ovce, konje in teleta, tudi krave, in to ponoči ali sredi belega dne. Dogajalo se je, da je volk uplenil konja ali kravo ali čredo ovac čisto tiho, da družina in psi niso nič slišali. Volčji trop se je nasitil, se v potoku napil vode in se odpravil počivat v gozd. Nihče ni nič slišal. Vse je bilo mirno, dokler kmetje niso začeli vpiti, da so jim volkovi požrli konja ali kravo in da je treba volkove pobiti, ker ogrožajo domače živali in njih same. O žalostnih dogodkih so sporočili medijem, pošiljali so pisma vladi, jokali in stokali. Kmetje so bili čisto preplašeni, zahtevali so, naj pride minister, naj pogleda in da lovcem dovoljenje, da postrelijo volkove.

Po enem mesecu se je pripeljal minister. Izstopil je ves nejevoljen. Kaj si vendar ti kmetavzarji mislijo, saj jim je vendar že dovolil odstrel enega volka, kaj bi še radi? Kmetje so mu razložili stanje. Pokazali so mu obžrte ostanke ovac, konjev, telet, krav, nekaj so morali že zakopati, ker je smrdelo. Bentili so, da je treba dovoliti lovcem odstreliti veliko več volkov, če ne jih bodo oni sami potolkli. Minister pa nič. Sploh ni razumel, kaj hočejo in zakaj se tako razburjajo, buče kmečke zarukane.

Potem jim je pa razložil, trikrat jim je razložil, da bodo ja razumeli: Stvar je taka: volk je zaščiten, kdor ga ustreli, gre v zapor, to naj si zapomnijo. V »čorko« bo šel, kdor bo nadlegoval volkove! Volk je tukaj avtohtona žival, tu je živel že pred mnogimi leti, preden so prišli kmetje in začeli sekati gozdove, takrat so volka grdo pregnali, zdaj se je vrnil in ima vso pravico bivati tu. Jesti mora, in če ima volkulja mladiče, jih mora nahraniti. Še kako so lačni. Kaj pa je eno tele za trop volkov? In v suši jim morajo preskrbeti vodo. Tukajšnji trop volkov nujno potrebuje za preživetje tedensko vsaj deset ovac ali eno kravo ali konja, nekaj srn bodo že sami polovili, dokler jih bo še kaj. Ste razumeli, ali naj še večkrat ponovim, jih je pokroviteljsko vprašal.

Kaj pa mi, a mi pa nismo nič zaščiteni, pa naše ovce in konji in teleta in naši otroci, ki si ne upajo v gozd, ali oni niso nič zaščiteni? Naučite se bivati v sožitju z volkovi in jim dajte, kar potrebujejo. Vaše pašnike, hiše in vrtičke pa ogradite z ograjami, morda je še kaj žice ostalo na meji s Hrvaško. In ne pritožujte se več. Otroke pa imejte doma zaprte! Samo to sem vam hotel povedati, je rekel in se je odpeljal.

Marija Krajnik, Reteče