Malar pa ja ne boš (1)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 31. oktober 2011 / 06:00

Jože se je pred kakšnimi petimi leti upokojil in čeprav je že pred tem naskrivaj nabavil čopiče, platno in barve ter kdaj pa kdaj smuknil pod streho, kjer si je uredil zase sobico, je po tistem, ko ga služba ni več bremenila, svobodno zadihal in se posvetil hobiju, ki ga je iz različnih razlogov leta in leta skrival pred drugimi, tudi pred družino.

Z njegovega podstrešnega okna se razprostira čudovit pogled na Kamniške planine, takrat, ko sva kramljala, se je izza oblakov ravno pokazalo sonce in pogled je bil prekrasen. Na stenah, ki so jih zapolnjevale slike, je bilo več takih, na katerih so bili prizori iz narave.

Jože je v življenju imel veliko smolo, o tem, da bi ga kdo spodbujal, ni bilo niti misliti.

»Že v šoli sem zelo lepo risal,« je pripovedoval. »Moje risbe so bile zmeraj ocenjene z najboljšimi ocenami. Sam v sebi sem bil trdno prepričan, da bom šel po končani osemletki v Ljubljano in se posvetil slikarstvu. Žal se je obrnilo drugače. Ko smo nekoč pisali šolski spis o tem, kaj bi želeli postati, sem, seveda, napisal, kaj me mika. Učiteljica, ki jo je moja odločitev razveselila, je spis pokazala mami, s tem pa so se mi odprla vrata v pekel, ki sem ga komaj prenesel. Moj oče je bil ključavničar, miren, tih možak, rad je imel svoje delo, a več kot toliko, kot je bil, si pa od življenja ni želel. Mama prav tako, le da ona sploh ni bila v službi. Doma sta me vzela v roke, kaj da si mislim, da bi šel v Ljubljano, da slikarji umirajo od lakote, da niso nič prida in podobno. Jokal sem kot otrok, ko sem ju poslušal. Nič ni pomagalo, ko se je tudi učiteljica slovenščine zavzela zame. To so bili drugačni časi in verjetno so si učitelji mislili, češ kaj bo šel ta mulc v Ljubljano, ko pa sta njegova ''ta stara'' dva preprosta in neuka človeka. Moja starejša sestra se je takrat že izučila za frizerko, niso ji omogočili, da bi šla na gimnazijo, čeprav je bila odličnjakinja. Bila pa je bolj korajžna od mene, saj je pozneje odšla za možem na delo v Nemčijo, kjer je doštudirala, postala je celo ravnateljica neke srednje šole, ne miruje niti kot upokojenka, vodi različne delavnice, kjer se usposabljajo mladi, ki niso dokončali srednje šole. S to, njeno zgodbo, hočem reči predvsem to, da sem bil sam preveč mevžast, da bi se uprl tako učiteljem kot staršem in šel po svoji poti,« pripoveduje Jože, ob tem pa se trudi, da ne bi bil do nikogar krivičen.

Jože se je vsa tri leta, ki jih je prebil v poklicni šoli, dolgočasil. Redkokdaj je odprl knjige, saj si je tisto, kar je slišal v šoli, z lahkoto zapomnil. Oče je nenehno bedel nad njim, bogvarij, da bi sina zasačil, da diši po kakšnem terpentinu in barvah! Bil bi ogenj v strehi! Zato se je Jože lotil rezljanja. Iz lesa je naredil železnico, iz kovine tračnice, ustvaril je majcene hiške, drevesa, sam nase je bil ponosen. Domači so ga silili v fantovsko družbo, toda njemu ni bilo do pohajkovanja po gostilnah, za runde piva pa tako ali tako ni imel denarja. Nekoč pa je le šel na nek rojstni dan, kjer je spoznal prijetno dekle, prijazno, luštno in dobrosrčno. V vsem sta se zelo dobro razumela, saj sta oba sanjarila o tem, da dokončata šolo, se poročita, imata otroke in si postavita hišo. Milojka se je učila za šiviljo, imela je tudi ''dobro roko'', saj je komaj polnoletna šivala kostime za domala vse ženske iz vasi. Na to je bila zelo ponosna.

»Saj sami veste, nihče pa ni popoln. Knjige, časopisi in te reči so se ji pa zdele navlaka. Nepotrebna krama, na kateri se nabira prah. Ko sem ji prvič pokazal knjigo o umetnosti, jo je prelistala, si na hitro pogledala nekaj slik, potem pa odložila z besedami, da jo 'od branja boli glava'. In pri tem je ostalo. Boleče sem se začel zavedati, da bom težko dobil od nje kakšno razumevanje za svoje skrite sanje. Vse dobro njenemu spominu (žena je že skoraj deset let pokojna), toda najina čuta za estetiko sta se zelo razlikovala. Ko sem ostal sam, sem se tako ali tako preselil na podstrešje, spodnji del hiše pa prepustil hčerki in njeni družini, vseeno pa moram reči, upam, da mi tega ne bo zamerila, na živce mi je šlo, ker je bilo pri hiši toliko kiča. Vse, kar se je bleščalo, žarelo, bilo plastično, jo je privlačilo, mene pa odbijalo. Kolikokrat sva se zaradi takih neumnosti sprla! Potem je ona planila v jok, češ da ne mara, da sem drugačen, kot bi, po njenem, kot moški moral biti, njene solze so me zmeraj ganile, da sem popustil in se ji prilagodil. Pa sva potem kar dobro vozila, do naslednjič, ko me je spravila iz tira,« se nasmehne Jože.

Tako je naneslo, da je moral svoje sanje pokopati tudi potem, ko se je poročil in zaživel na svoje. Čeprav bi, če bi bil bolj vztrajen, morda lahko pregovoril ženo, da bi mu dala vsaj konec tedna malo svobode, ko bi se umaknil v svoj kotiček in užival ob risanju.

»Včasih je bilo tako, da smo bili bolj navajeni potrpeti. Pa se prilagajati, ko smo videli, da ne gre več. Moja žena je znala z denarjem, tudi otroke je zelo lepo vzgojila, ves čas je samo delala in delala, redkokdaj si je privoščila malo počitka. Še televizijo smo kupili dokaj pozno, ker je menila, da je sedenje pred njo sama izguba časa. O delu sva se lahko pogovarjala ure in ure, drug o drugem pa pravzaprav nikoli …«

(Konec prihodnjič)