Tako blizu, a skrito za zidovi

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / nedelja, 11. avgust 2019 / 09:40

V Mali galeriji je na ogled razstava najnovejših likovnih del Veronike Vesel Potočnik. Z naslovom Skrito za zidovi angažirana umetnica pravzaprav ne skriva, ampak odkriva odnos ljudi do okolja in narave – in ta ni dober.

Kranj – Tokratna razstava likovnih del v galeriji Likovnega društva Kranj ne predstavlja le pogleda v najnovejšo produkcijo Kranjčanke akademske slikarke Veronike Vesel Potočnik, saj nam umetnica v zanjo značilnem angažiranem likovnem pristopu hkrati sporoča, lahko bi dejali tudi opominja, da človeška civilizacija v odnosu do okolja ravna, milo povedano, zelo neodgovorno.

»Vedno bolj me determinirajo aktualne razmere v globalnem svetu. Pri tem se ne orientiram konkretno na neki političen ali gospodarski problem, ampak me zanima celostno, kako naša družba deluje v aktualnem času in prostoru. Žal vedno bolj ugotavljam, kako je naša miselnost sebična, brezbrižna do okolja …« pripoveduje Vesel Potočnikova.

Sprehodiva se po razstavnem prostoru. Na levi strani in na steni v ospredju stojiva pred velikim platnom z naslovom Machine solo in sliko Machine, ki je sestavljena iz 35 plošč forex formata dvajset krat trideset centimetrov. Obe deli sta prelepljeni s papirjem, ki je že po strukturi najprimernejša podlaga za delo z akrilnimi barvnimi in tušem. Hiše, naselja, kovinske konstrukcije, cevi, kolesja, mostovi, arkade, kot da sestavljajo neko ogromno arhitekturo človeštva. Slikarka pojasnjuje: »V zadnjem času name močno vplivajo znanstvenofantastični, domišljijski svetovi. Zanimajo me električne napeljave, industrijski vodi in nekakšno mreženje vsega tega v vedno en in isti sistem. Kamor pride človek, vzpostavi neki sistem, hierarhijo, ki se je potem drži in na podlagi le te deluje.« Kot ugotavlja umetnostna zgodovinarka Melita Ažman, sicer ne moremo govoriti o natančno dodelani ali izpiljeni podobi, kar tudi ni namen same zgodbe. »Vse, kar nariše, je omejeno na lahkotno shematizirano, a vendar ostro podobo, ki reže v oči zaradi izrazitega poudarka na črno-beli in sivinsko lavirani izpeljavi dela.«

Na desni steni sledi šest miniaturnih platen, slike so seveda na papirni podlagi, z motivom insektov v povečavi in zapolnjenih s prej omenjeno »človeško arhitekturo«. »Izbrala sem insekte, ker jih imamo ljudje za človeške zajedavce, nadležne živali, ki se jih skušamo znebiti. Mar nismo prav ljudje s svojim ravnanjem zajedavci narave. Posegamo v njihov življenjski prostor in jemljemo zase, za svojo korist, ob tem pa zelo redko naravi kaj vrnemo.«

Razstavo zaključuje ducat slik manjšega formata, ki so barvne in v okvirjih. To je pravzaprav tisto, kar je skrito za zidovi, kot nam umetnica sugerira v naslovu. Če v prejšnjih delih želi ohraniti čim bolj utišane barve, s čim manjšim barvnim spektrom, kar bolj jasno izrisuje naslikane oblike, pa nam v »skritih motivih« v različnih odtenkih zelene želi prikazati svet, ki ga ne vidimo več. »Ne potrebujemo veliko, da se rešimo iz začaranega kroga, samo stopiti moramo nekoliko stran ''za zidove'' in odpreti oči. Žal smo preveč zagledani vase in gledamo v tla,« še dodaja Veronika Vesel Potočnik, ki je v celostni postavitvi razstave poskušala pokazati predvsem na to omejevanje prostora na račun narave. Tej so namenjene vedno manjše površine, skorajda intimne. Kot da smo naravo spravili v rezervate, hkrati pa smo zapisali zakone, da jo lahko ščitimo pred sabo, človeško raso. Zato je zadnji sklop slik tudi v okvirjih.

»Kontrastna točka med živo in neživo naravo postane opomin in kritična misel, s katero želi opozoriti na odgovornejše ravnanje in obnašanje posameznikov do svojega okolja, hkrati pa izrazi željo po razumnem koriščenju prostorske ureditve, ki naj ohranja in sprejema to, za kar je narava že sama poskrbela,« še dodaja Ažmanova. Slikarka Veronika Vesel Potočnik je ena tistih umetnic, ki se zavedajo časa in prostora, v katerem živimo. Je občutljiva na dogajanje okrog nas, zato jih skuša kritično ovrednotiti in jih skozi svojo likovnost sporočati naprej.