Vas, kjer ljudje držijo skupaj

»Praše so nekaj posebnega,« za svojo vas pravijo domačini in tudi krajani sosednjih vasi, ki Prašane dobro poznajo. To v knjigi V zavetju sv. Marije Magdalene s podnaslovom Življenje vasi Praše pri Kranju ugotavlja tudi Marjeta Žebovec, ki je skupaj s pobudnico domačinko Martino Eržen kraju podarila trajen dokument.

V prireditvenem prostoru gasilskega doma v Mavčičah je bil zadnjo julijsko soboto kljub dopustniškemu času živahno. Ne naključno, saj so domačini iz Praš in nekateri, ki so se iz svoje rodne vasi odselili, pa tudi ljudje iz okoliških vasi na desnem bregu Save prišli na predstavitev knjige z naslovom V zavetju sv. Marije Magdalene in podnaslovom Življenje vasi Praše pri Kranju, ki jo je na pobudo in v sodelovanju z domačinko Martino Eržen napisala Marjeta Žebovec. Dan za kulturni dogodek je bil skrbno izbran, saj zavetnica tamkajšnje cerkve goduje 22. julija, prvo nedeljo zatem pa praznik obeležujejo tudi s sveto mašo.

»Današnjega dne sem se zelo veselila. Pred nami je knjiga o naši mali vasi, ki ima sicer samo šestdeset hiš, a je taka, kakršna je – edinstvena in posebna,« je v uvodu predstavitve povedala Martina Eržen, katere prve iskrice za knjigo o Prašah so se pri njeni avtorici Marjeti Žebovec razvile v pravi ognjemet, ki je v sliki in besedi na kar 250 straneh razsvetlil preteklost in sedanjost kraja in ljudi, povezanih z njim. Erženova izhaja iz domačije pr' Gorjanc, po stroki šivilja, pred leti pa se je upokojila iz kranjske Iskre. »Ideja, da tudi Prašani dobimo svojo knjigo, je nastala iz moje notranje potrebe. Po sinovi smrti leta 2016 sem si želela z nečim zapolniti dneve. Veliko sem brala, tudi podobne knjige, ki jih že imajo nekateri kraji v bližnji okolici, pa sem si rekla, zakaj knjige ne bi imela tudi naša vas.«

Od nekdaj močne kmetije

Sodelavki pri knjigi sta se spoznali v molitveni skupini. »Martina ima zelo rada svojo vas in sovaščane, zato je začutila, da se njihovo izročilo ponese naprej s knjigo. Verjela je vame, da jo bom zmogla napisati, čeprav nisem domačinka,« se spominja Žebovčeva, ki sicer prihaja iz Smlednika nedaleč na nasprotni strani Save, in priznava, da jo je po začetnem raziskovanju in zbiranju materiala zgodba o Prašah povsem posrkala. »Ob Martininih pripovedovanjih sem si tako rekoč ob vsak drugi informaciji postavila nova vprašanja, zato sem za odgovore poiskala tudi literaturo, ki je o teh krajih že napisana, poiskala sem različne vire, tudi stare časopise ...«

Marjeta Žebovec je bila ob tem presenečena, kako živo je še ustno izročilo vaščanov, kar pripisuje njihovemu zavedanju o pomenu njegovega ohranjanja. Erženova jo je vodila od domačije do domačije, jo predstavila ljudem, ki o svoji vasi vedo kaj povedati. »Želela sem, da Marjeta občuti naše ljudi. Na obiske sva hodili ob večerih; saj veste, če imaš doma kmetijo, si kmet od jutra do večera,« je poudarila Erženova.

Množico pridobljenih podatkov je avtorica preverila v literaturi, za zahtevnejša zgodovinska poglavja pa je poiskala tudi strokovno pomoč zgodovinarjev. To še posebno velja za poglavje o zemljiški odvezi, ki so jo v avstrijski monarhiji po marčni revoluciji leta 1848 tudi v teh krajih izpeljali v drugi polovici 19. stoletja. »V Prašah je bila zadnja kmetija dokončno odvezana, torej ni bila več lastnina zemljiških gospodov, leta 1875. Menda so v mnogih krajih kmetije potem propadale in je prišlo do razkolov v družinah, v Prašah pa zaradi zemljiške odveze ni propadla prav nobena kmetija. Nasprotno – mnoge še danes veljajo za močne in uspešne,« je ob preučevanju zgodovine Praš spoznala Žebovčeva, ki vaščanom polaga na srce: »Pomembno je, da Prašani držite skupaj, da ste prijatelji in pomagate drug drugemu. Vse to sem namreč začutila med pisanjem knjige.« Ob tem dodaja, da sta se odlično razumeli tudi z Martino Eržen in v dveh letih, kolikor je nastajala knjiga, postali veliki prijateljici.

Praše nekoč in danes

Prva tretjina knjige zvesto sledi naslovu, saj je poleg razlage o prvih omembah kraja Praše (kot Prassach) v okviru loškega gospostva posvečena predvsem domači cerkvi sv. Marije Magdalene in krščanski vaški skupnosti v njenem zavetju. Predstavljene so kapelice, križi in druga krščanska znamenja, v nadaljevanju pa tudi s cerkvenimi prazniki povezane navade ter druge življenjske navade v kraju.

V osrednjem delu izvemo, kako je bilo v Prašah v času loškega gospostva, poseben poudarek je na zemljiški odvezi, ki je po mnenju avtorice eden od pomembnejših dogodkov v zgodovini kraja, ki ima nasledstvo v današnjih močnih kmetijah. Predstavljenih je 19 kmetij z domačimi imeni, ki delujejo še danes. Posebno poglavje je namenjeno vojnam v dvajsetem stoletju. Zadnja tretjina se dotika aktualnega časa: društvenega življenja Prašanov, zanimivih osebnosti iz kraja, med katerimi je zagotovo najbolj znan pesnik Simon Jenko. Ob zaključku je navedenih tudi nekaj zanimivih zapisov iz starih časopisov, ki govorijo o dogodkih, ki jih danes obravnavajo organi pregona, oziroma vaščanih, ki so krenili po »nepravih poteh«, kot preberemo v knjigi.

Ob predstavitvi knjige sta pesmi Simona Jenka in njegovega mlajšega brata Ivana Jenka recitirala Rudi Zevnik in Jožica Šparovec, svoje pesmi pa je predstavila tudi Marija Kern (Nandetova Minka), ki zdaj živi v Cerkljah. Knjigo, ki je izšla v samozaložbi Mar­jete Žebovec, je moč naročiti pri avtorici po telefonu ali prek spletne strani www.lepa-beseda.si.