Smodnišnica le še v muzeju

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: Kamnik / torek, 2. januar 2018 / 19:20

Manj kot deset let od stečaja Kemijske industrije Kamnik je ostankov nekdanje smodnišnice, ki je tu delovala več kot sto šestdeset let, le še za odtenek. Toliko večji pomen imajo zato dve razstavi in monografija, ki so jih nedavno uredili in predstavili v Medobčinskem muzeju Kamnik.

Kamnik – Sedemdeset hektarov veliko območje smodnišnice, ograjeno z zidom, je zaradi svoje nedostopnosti od nekdaj veljalo za mesto v mestu, skrivnosti pridih pa se razblinja šele zadnjih nekaj let, ko si predvsem posamezniki iz Medobčinskega muzeja Kamnik in Kulturnega društva Priden možic in nekateri drugi intenzivno prizadevajo, da bi bogato industrijsko dediščino, ki nezadržno izginja, ohranili.

»Z debelim zidom zavarovano območje je skozi desetletja razvilo samosvojo logiko delovanja, utemeljeno na samooskrbi in zaradi nevarnosti proizvodnje tudi na tesni povezanosti vseh zaposlenih. V okviru firme so bili tako zaposleni vrtnarji, zidarji, tesarji, krovci, pleskarji, vodovodni inštalaterji, ključavničarji, strugarji, orodjarji, električarji, žagarji, gozdarji, šivilje, čevljarji; obleke je oskrbovala lastna pralnica, energijo je že od leta 1912 dobavljala lastna elektrarna, vso leseno in pozneje plastično embalažo so izdelali v lastnih obratih, seveda so vse obroke – celo v treh izmenah – pripravile njihove kuharice in postregle strežnice. Za zdravje delavcev je skrbela lastna zdravstvena in zobozdravstvena ambulanta s strokovnim osebjem, ki se je ukvarjalo zgolj z zaposlenimi v smodnišnici. Tovarna je bila edinstvena tudi v tem, da je imela svojo ekonomijo v smislu samooskrbe s hrano,« pravi Marko Kumer iz Medobčinskega muzeja Kamnik, ki je pripravil razstavo z naslovom Na sodu smodnika. Na njej so na ogled predmeti, ki so jih skupaj z Goranom Završnikom in drugimi člani Kulturnega društva Priden možic ter nekaterimi nekdanjimi zaposlenimi pobrali in odpeljali z območja nekdanje smodnišnice in tako rešili pred uničenjem.

Drugo razstavo z naslovom Arhitekturna podoba smodnišnice, ki je hkrati tudi njeno magistrsko delo, je pripravila Kamničanka Anja Urankar, z njo pa predstavlja razvoj objektov in možno vnovično uporabo tistega, kar je še ostalo. Tako Marko Kumer kot Anja Urankar pa sta tudi soavtorja monografije Na sodu smodnika – kamniška smodnišnica skozi čas, za katero je večji del podatkov sicer prispeval tretji avtor Vilko Rifel, ki je bil v smodnišnici zaposlen več kot dvajset let.

»Odpirati takšne razstave je po eni strani lepo, ko vidiš, kako so se avtorji potrudili prikazati takratno življenje in delo, po drugi strani pa tudi žalostno, kajti ta tovarna je zgodba o pohlepu, ki je leta 2008 pripeljala do zaprtja. Morda ni šlo za zavestno dejanje, a dejstvo je, da so Kemijsko industrijo Kamnik uničili. Od takrat naprej je to žalostna zgodba, in ko smo pred časom odpirali razstavo Kam so šle vse fabrike?, smo videli, da je v Kamniku tudi drugih tovarn bilo veliko, a jih danes ni več. Muzej se ob tem počuti kot neko grobarsko podjetje, ki lahko samo obuja spomine na tisto, kar je nekoč bilo, pa bi morda lahko še danes bilo, sicer verjetno v manjšem obsegu, pa vendarle, tako pa nam ostanejo le vprašanja, kam so šle vse tovarne in predvsem, zakaj,« je med drugim dejal župan Marjan Šarec in se zahvalil vsem, ki se trudijo ohraniti kamniško industrijsko dediščino.

Razstava Arhitekturna podoba smodnišnice bo na ogled do maja, Na sodu smodnika pa do prihodnjega decembra.