Možje so umirali, hiše gorele

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Naklo / sobota, 3. avgust 2019 / 19:53

Na bistriškem klancu so se v soboto spomnili največje tragedije v zgodovini Bistrice pri Naklem. Pred 77 leti je ogenj požiral hiše, pod nemškimi streli pa je umrlo devet domačinov in zaposlenih na vaških žagah. Tri dni kasneje so ubili še petdeset talcev.

Bistrica – Na svetega Jakoba dan, 25. julija 1942, je iz vseh bistriških hiš mamljivo dišalo, pripravljalo se je na vaški praznik, vaški semenj. O takem vzdušju na lep poletni dan in enakem obetu za jutrišnjega je v knjigi Semenj v Bistrici pisal gorenjski rojak Jože Vidic. Potem se je zgodilo. Ko se je dan prevešal v noč, je zapelo orožje. Partizani so napadli nemško kolono in ubili dva oficirja. Nemci so se strahovito maščevali. Še isti večer so ubili devet polnoletnih moških, domačinov in zaposlenih na bistriških žagah in mlinih, starih od 18 do 62 let, požgali Rantovo, Jurčkovo in Petrovo domačijo z gospodarskimi poslopji, ženske in otroke pa pustili v strahu, negotovosti, brez strehe, nemočne.

»Vse so požgali. Le svinjak je ostal. Prašiči, konji in krave so se pasli na travniku, za svinjakom pa smo zagledali strahovit prizor. Dva gospodarja, dva žagarja, mlinar in dva kmečka delavca so postreljeni ležali na obrazu. Rant je ležal nekaj metrov stran od hiše, njegov žagar pa na hišnem vogalu,« se spominjajo preživeli. Pobesnelim nemškim vojakom in policistom uničena vas in devet ubitih domačinov niso bili dovolj. Čez tri dni, 28. julija, so na bistriški klanec iz Begunj pripeljali petdeset talcev in jih pobili. Nekateri med njimi so bili iz bližnjih vasi. Očividci morije so pripovedovali, da je kri po obcestnem jarku tekla proti vasi.

Sobotna svečanost je bila spoštljiv spomin na tragedijo. V kulturnem programu se je pesem moškega pevskega zbora Triglav iz Dupelj prepletala z zvoki harmonike, na katero je igral Primož Gnidovec, in z verzi slovenskih pesnikov in spomini očividcev poboja, ki so jih brali Milenka Jekovec in Urša ter Marko Kavčič, ki je tudi zasnoval program. Govornik je bil župan Občine Naklo Ivan Meglič. »Pravijo, da človeka od živali ločita duša in razum. Žal pa lahko človeku duša otopi in razum zamegli ter človeka spremeni v najbolj gnusno zver, ki povzroča strah in nesrečo ter seje smrt,« je o teh težkih časih povedal župan Meglič. »Ko človek vse to premisli, mu mora postati jasno: Nikoli več takšne norosti. Kot kaže, pa se človek iz hudih izkušenj drugih prav nič ne nauči. Nobena stvar mu ni več sveta. Niti čudovit spomenik odličnega slovenskega žal že pokojnega kiparja Janeza Boljke se ni izognil rokam vandalov, ki so pred leti za prgišče drobiža uničili spominsko obeležje. Verjetno veliko kamnito srce, ki je začasno nadomestilo spomenik, odseva, kaj imajo v prsih,« je še povedal.