Parkinson in njegov zakon

»Glavni proizvod visoko mehanizirane civilizacije je dolgčas.« To je ena od misli britanskega zgodovinarja in pisatelja Cyrila Northcotea Parkinsona, ki se je rodil 30. julija leta 1909. Opozoril je na nevarnosti birokracije s tako imenovanim Parkinsonovim zakonom, ki govori o tem, da skušajo biti upravne službe namenjene same sebi.

Parkinsonov zakon je Parkinson postavil okoli leta 1955. Opazoval je izvedbo dela in število zaposlenih v britanskem uradništvu in ugotovil, da se vsako leto povečuje za od pet do sedem odstotkov, ne glede na količino zahtevanega dela. Odtod njegov prvi zakon, ki pravi, da se delo razširi, da bi zapolnilo čas za izvedbo.

Parkinson v svojih delih duhovito razmišlja o človeški naravi. Napisal je okoli šestdeset knjig, ki so postale uspešnice v številnih državah. Najbolj znana je knjiga Parkinsonov zakon ali rastoča piramida. To je prva knjiga o menedžmentu, ki je bila napisana v humorističnem slogu in je zbadala samozadovoljno ravnanje menedžerjev v velikih podjetjih. V knjigi so zapisani številni zakoni. Med najbolj znanimi je: »Delo se širi zato, da zapolni čas, ki je na voljo za njegovo izvedbo.« S tem je povezano načelo: »Poraba raste skladno z osebnim dohodkom.«

Parkinson je predaval zgodovino na univerzi. Ko je zaslovel kot humorist je pustil profesorsko mesto v ZDA in postal iskan potujoči predavatelj, ki ga je poslušalo istočasno tudi po osem tisoč ljudi. Bil je prava nadloga za birokracijo v vseh njenih oblikah. Napisal je vrsto cinično-humorističnih zakonov v obliki esejev, po slogu podobnih Murphyjevim zakonom. Med njimi sta še dva zelo znana: da uradniki ustvarjajo novo delo za svoje kolege in da ustvarjajo svoje nove podrejene uradnike.

Bil je tudi oster kritik davkov. Dejal je: »Preganjanje ljudi, katerih dohodki presegajo določeno raven, je gospodarsko gledano nesmiselno.« In: »Dejstvo, da so ljudje zelo zaposleni, še ne dokazuje, da imajo kaj koristnega početi.« Pa tudi: »Izdatki se večajo, da pokrijejo dohodke.« Morebitna podobnost s Slovenijo ni naključna …

Iskrice in izreki

Čudno je videti, da imajo skoraj vsi ljudje, ki kaj veljajo, preproste navade. Po drugi strani pa veljajo preproste navade skoraj vedno za nekaj manjvrednega. (Giacomo Leopardi)

Težke stvari zahtevajo nekaj časa, nemogoče nekaj več. (Chaim Weizmann)

Od časa do časa se je treba odpočiti od brezdelja. (Jean Cocteau)

Omejenost je dobila svoje ime: pravijo ji specializacija. (Miha Mazzini: Telesni čuvaj)

Smeh ni greh

Janez je parkiral avtomobil na prepovedanem mestu in zataknil za brisalec listek z napisom: »Tu sem parkiral, ker se mi je mudilo na sestanek. Drugače bi bil ob službo.« Ko se je vrnil, je našel za brisalcem listek policista, na katerem je pisalo: »Žal mi je zaradi vaših težav. Moral sem vas kaznovati, saj bi drugače jaz ostal brez službe.«

»Reklamam res ne gre verjeti. Za avto sem kupil nov uplinjač, ki naj bi prihranil polovico bencina, dodatek k bencinu, ki naj bi prihranil še trideset odstotkov, novi batni obročki dvajset odstotkov, prav toliko pa tudi nove batne svečke.« »Saj to je skupaj že 120 odstotkov prihranka!« »Saj pravim, da ne smemo verjeti reklamam.«