V gore le dobro pripravljeni
Na Planinski zvezi Slovenije znova opozarjajo, da so planinske poti v naših gorah glede na tehnično zahtevnost kategorizirane kot lahke, zahtevne in zelo zahtevne, vedno pa se je treba zavedati, da to niso turistične poti in zahtevajo primerno opremo in usposobljenost.
Da bo korak tako domačih kot tujih obiskovalcev slovenskih gora varnejši, da bodo primerno opremljeni, da se bodo znašli na planinskih poteh ali v primeru nesreče v gorah, je Planinska zveza Slovenije v sodelovanju z Gorsko reševalno zvezo Slovenije pripravila zgibanko z napotki za varnejši obisk gora poleti v slovenščini in angleščini, tik pred izidom je tudi vodnik Slovenska planinska pot v angleščini.
Kranj – »Prvi korak k varnejšemu obisku gora je načrtovanje poti in pridobivanje informacij o njeni tehnični zahtevnosti, dolžini in izpostavljenosti. Cilj moramo prilagoditi svojim psihofizičnim sposobnostim in se v gore odpraviti s primerno opremo, saj je najpogostejši vzrok nesreč v gorah zdrs, ki je predvsem posledica neprimerne obutve, neizkušenosti oziroma utrujenosti,« pravijo na Planinski zvezi Slovenije in opozarjajo, da moramo biti pozorni tudi na označbe poti. Pri nas so planinske poti označene s Knafelčevo markacijo (belo piko v sredini obkroža rdeč kolobar), glede na tehnično zahtevnost pa so razvrščene na lahke, zahtevne in zelo zahtevne planinske poti.
»Za gibanje po lahki planinski poti potrebujemo planinske čevlje, pri hoji si ni treba pomagati z rokami, lahko pa si s pohodnimi palicami. Na zahtevni planinski poti si na posameznih težjih mestih pomagamo z rokami, varovala nam pomagajo pri ohranjanju ravnotežja. Zelo zahtevna planinska pot, kjer je uporaba rok nujna, ima vgrajene kline in jeklenice, ki nam omogočijo varen prehod na območjih, ki bi bila sicer za običajne planince neprehodna, priporočljiva je uporaba samovarovalnega kompleta. Zaščitna čelada je priporočljiva na vseh poteh, kjer je možnost padajočega kamenja. Predstavlja tudi zaščito pri padcih in udarcih glave ob podlago, zato je nepogrešljiva na zahtevnih in zelo zahtevnih poteh, na meliščih in mestih, kjer pot vodi pod stenami,« prvi načelnik Komisije za planinske poti Planinske zveze Slovenije Bogdan Seliger in pojasnjuje, da se tudi v Sloveniji tehnična zahtevnost poti označuje na usmerjevalnih tablah, kjer prazen trikotnik pomeni zahtevno in trikotnik s klicajem zelo zahtevno planinsko pot. Če teh dveh znakov ni, je planinska pot lahka.
Prav tako je tehnična zahtevnost poti označena na vseh planinskih zemljevidih, kjer polna rdeča črta predstavlja lahko planinsko pot, črtkana zahtevno in pikčasta zelo zahtevno. Tako imenovane ferate nimajo statusa planinske poti in tudi niso označene s planinsko markacijo tako kot planinske poti, skrbniki katerih so planinska društva.
V Sloveniji imamo 808 registriranih markacistov, ki prostovoljno skrbijo za mrežo več kot deset tisoč kilometrov planinskih poti, od tega je petdeset kilometrov zelo zahtevnih in 81 kilometrov zahtevnih poti, preostale so kategorizirane kot lahke planinske poti.
»Pomembno je, da pred odhodom v gore pridobimo potrebne informacije o poti, na katero se odpravljamo, najzanesljivejši vir so planinski vodniki,« pravi generalni sekretar Planinske zveze Slovenije Matej Planko in dodaja, da lahka planinska pot še ne pomeni, da je ta pot lahka tudi za nekoga, ki s hribi še nima izkušenj.