Izgnani iz svojih domov

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Zanimivosti / torek, 30. julij 2019 / 09:05

Petindvajsetega julija je minilo natanko sedemdeset let od dne, ko je bilo kar petnajst družin iz Zgornjesavske doline izgnanih iz svojih domov in odpeljanih na Kočevsko. Med njimi je bilo za en razred otrok, starih od pol leta do polnoletnosti, iz Srednjega Vrha so morale oditi tri družine, kar je bila skoraj polovica vsega prebivalstva vasi.

Med izgnanimi je bil tudi danes devetdesetletni Kristjan Robič, član ene od treh družin iz Srednjega Vrha, ki so jih štiri leta po koncu druge svetovne vojne izselili na Kočevsko. Oče Franc je bil namreč obtožen, da je nekomu želel pomagati pri pobegu čez mejo v Avstrijo. Zaradi tega je bil obsojen na eno leto poboljševalnega dela in triletni izgon iz kraja prebivališča. Sosed, svak Andrej Mertelj, brat Francetove žene Helene, je bil z istim razlogom obsojen na devet let prisilnega dela, izgon za dobo petih let, izgubo državljanskih pravic za tri leta in odvzem celotnega premoženja.

Z njima so morale od doma tudi družine: pri Mertljevih noseča žena in petletni sin, pri Robičevih pa mama Helena in sedem od desetih otrok, najmlajšemu je bilo komaj šest let, sestra Štefka, ki je v visoki starosti umrla to zimo, je bila celo nekdanja partizanka. Prizaneseno je bilo trem sestram, ki so bile že poročene in so živele drugje, na domačiji pa sta ostala očetova 75-letna sestra Marija in 74-letni brat Jože.

»Dali so nam dve uri časa, da se pripravimo na odhod. Od doma smo šli za vozom, kot cigani. Spomnim se, kako smo na železniški postaji v Kranjski Gori čakali na vlak ... Nikogar ni bilo blizu, le ena od sester je mami prinesla vodo.«

Kristjan Robič še danes, po sedmih desetletjih, ne more pozabiti krivice, ki se je zgodila njemu in še 14 družinam iz Zgornjesavske doline. »To, da bi oče in stric komu kazala pot čez mejo, je čista neumnost, kar se je izkazalo že leta 1959, ko je Srb Vlado Sebo, ki naj bi mu kazala pot do Avstrije, v pisni izjavi potrdil, da je v Srednji Vrh prišel zgolj zato, da bi od očeta kupil čebele. Skupaj sta šla do strica, kjer je bil roj naših čebel, in na vprašanje, kje je državna meja, sta mu s prstom pokazala v smeri Avstrije. To je bilo vse,« pravi Kristjan Robič.

Ne razume, zakaj je vseh sedem desetletij ta huda krivica še vedno pogosto zavita v molk, zato si je za svoje poslanstvo zadal, da bo o tem govoril, tudi v imenu tistih, ki jih ni več – njegov oče je umrl leta 1964, mama pa dvajset let za njim. Od tistih, ki so bili v času izgnanstva starši, je danes živa le Pavla Pristavec iz Kranjske Gore. Oba z možem sta bila partizana, otroka dvojčka sta bila tedaj stara komaj sedem mesecev.

»Še danes ne vemo, kdo ima zasluge za selitev nedolžnih ljudi štiri leta po koncu vojne. Mislim si, da je oblast morda želela naseliti kraje, ki so jih morali zapustiti kočevski Nemci, ljudem, ki so živeli ob meji nekdanje države, pa vliti strah v kosti ...« premišljuje.

V Kočevje so prišli brez vsega. »Sploh ne vem, kako smo živeli. Nekaj hrane smo dobili od domačinov, nekaj smo prinesli še od doma ...« Kristjan Robič, ki mu knjige niso bile tuje, se je v Kočevju dogovoril, da gre lahko v metalurško šolo v Ljubljano, kasneje je zaključil še pedagoško akademijo in pri skoraj petdesetih tudi strojno fakulteto.

»Naša družina se je iz Kočevja vrnila na dan sv. Neže leta 1951, a je bila ponovno izgnana iz mejnega pasu. Šele marca istega leta smo se na veliko soboto spet vsi zbrali doma. Otroci iz naše družine smo dosegli, da imamo rešeno vlogo o popravi krivic, staršem pa so za vse trpljenje priznali le status političnega zapornika.«

V desetletjih po vojni je Kristjan Robič delal v prosveti – najprej kot učitelj in en mandat tudi kot ravnatelj na tedanji vajeniški šoli na Jesenicah, zadnjih pet let pa kot profesor na Srednji tehnični šoli Iskra v Kranju. Zdaj s soprogo Ivano v krogu družine preživljata mirno jesen življenja v Gozdu - Martuljku, gospod Kristjan pa kljub častitljivi starosti še vedno izpolnjuje poslanstvo, ki si ga je zadal kot moralno dolžnost – to je širiti glas o krivici, ki se je pred sedmimi desetletji zgodila 15 družinam v Zgornjesavski dolini in o kateri še danes mnogi nočejo ne razmišljati ne govoriti.