Pletne prepoznavni simbol Bleda

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: Bled / / 13:00

V registru nesnovne kulturne dediščine je po novem vpisano tudi izdelovanje pleten in vožnja z njimi po Blejskem jezeru. Prve romarje so domačini na otok vozili že v dvanajstem stoletju.

Bled – »Prevozi s pletno so pri nas tradicija, ki se prenaša iz roda v rod. Gre za dejavnost, ki se opravlja samo na Blejskem jezeru s specifičnimi čolni, značilnimi za to območje,« je njihovo pobudo za vpis v register nesnovne kulturne dediščine utemeljil predsednik Čolnarskega združenja Pletna Bled Gregor Pazlar in dodal, da so pletne nekaj posebnega, saj jih najdemo samo na Blejskem jezeru in so tako kot gondole v Benetkah prepoznavni simbol Bleda. »Posebnost je tudi veslanje stoje, saj je v Evropi to značilno samo za beneške gondoljerje in blejske pletnarje.«

Na Bledu so v večjem številu romali na Blejski otok že v 12. stoletju. Ob tem se je pokazala potreba po prevozu ljudi in tovora do proštije in Marijine cerkve na Blejskem otoku, razlagajo v Čolnarskem združenju Pletna Bled in dodajajo, da so zato krajani ob jezeru zgradili pristane in začeli prevažati ljudi na otok s čolni, ki so jih za ta namen izdelali sami. »Ta značilna blejska dejavnost se je ohranila, ker drugačen način prevoza na Blejski otok niti v današnjem času ni smiseln. Prevažanje ljudi po jezeru s pletnami je pomembno za ohranjanje naravnega okolja in občutljivega ekosistema Blejskega jezera, ki bi ga lahko prizadela plovila na pogone, ki omogočajo večje hitrosti ali škodijo okolju.«

Prve omembe romanja na otok v pisnih virih so po besedah Gregorja Pazlarja povezane z reformami Marije Terezije. Kmetje iz vasi Mlino so bili prikrajšani pri delitvi zemlje. »Zato so jim v zameno podelili pravico prevoza potnikov na otok, kar so opravljali brezplačno, a so bili na ta račun oproščeni plačila davkov,« je povedal Pazlar. Še večje potrebe po prevozih na otok so nastale s prihodom Arnolda Riklija na Bled in razmahom zdraviliškega turizma. Približno takrat, torej okrog leta 1850, naj bi nastala tudi značilna oblika pletne, ki je na eni strani zašiljena, na strani, kjer potniki vstopajo in izstopajo, pa razširjena. Skozi zgodovino je potnike po Blejskem jezeru naenkrat prevažalo od dvajset do trideset pleten. »V preteklosti so imeli pristanišče samo na Mlinem, z razvojem turizma pa so na otok začeli voziti tudi iz središča Bleda,« je razložil Pazlar. Ta čas je na Bledu 23 pletnarjev, približno polovica jih še vedno prihaja iz vasi Mlino, ostali pa so prav tako z Bleda in okolice. Ta dejavnost namreč še vedno prehaja iz roda v rod. »To je bilo sicer po drugi svetovni vojni, ko so tudi pletne podržavili, za nekaj časa prekinjeno. Takrat so pletnarjem zasegli pletne in so morali zanje plačevati letno najemnino. Mnoge stare družine so takrat opustile to dejavnost in pravico do prevoza potnikov prodale.« A že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja so jim pletne vrnili in nekateri tako to tradicijo ohranjajo še danes.

Pletnarji na leto prepeljejo nekaj deset tisoč potnikov, saj se je sezona z nekaj poletnih mesecev razpotegnila na skoraj vse leto. »Potniki prihajajo z vsega sveta. Ob neki priložnosti smo skupaj s potniki na pletni ugotavljali, da prihajajo kar iz dvanajstih različnih držav.« Potnike praviloma prevažajo od »zore do mraka«, je pojasnil Pazlar, po potrebi se prilagajajo tudi posameznim individualnim željam. »A glede na to, da se objekti na otoku zaprejo ob 19. uri, zadnje pletne z Mlina večinoma odrinejo ob 18. uri.« Kadar v cerkvi na otoku pripravijo maše, prevozov s pletno izpred Vile Bled ne zaračunajo, saj tako po Pazlarjevih besedah ostajajo zvesti tradiciji romarstva.

Pletne imajo večinoma ženska imena, mnoge med njimi po družinskih članih pletnarjev. »To izvira še iz časov, ko so morali biti kmetje z Mlina ves dan pri pletnah, ker niso vedeli, kdaj bo prišla kakšna skupina romarjev. Da ne bi pozabili svojih domačih, ker so bili toliko časa odsotni, so po njih poimenovali svoje pletne.« Čolne so si pletnarji včasih izdelovali sami pozimi na skednjih, danes se s tem ukvarjajo le še trije. Še vedno jih delajo doma, saj specializirana delavnica za izdelavo pleten ne obstaja. Tipična pletna je po Pazlarjevih besedah dolga od sedem do 7,5 metra, široka pa od dva do 2,30 metra. »Dve nista enaki, vsaka pletna je unikatna, saj jih je treba prilagoditi tudi višini pletnarja, da lahko upravlja vesla, ki so dolga približno tri metre.« Večina pleten sprejme do 18 oseb, izdelane pa so praviloma iz macesnovega lesa, ki ga najprej pet let sušijo. »Približno osemdeset odstotkov je ročnega dela. V izdelavo pletne je vloženih od šeststo do sedemsto ur dela, v kar pa ni všteto barvanje, za kar je potrebnih še nadaljnjih sto ur.« Vzdržujejo jih potem lastniki sami. »Pozimi jih potegnemo iz vode, razstavimo na posamezne dele in jih posušimo, na koncu pa se lesene dele še zbrusi in na novo polakira.« Vsako leto, še dodaja Pazlar, splavijo tudi kakšno novo pletno.