O času, ki ga živimo

Romana, ki nam bosta popestrila poletje in zaposlila naše misli

Ljubljana – Naslov Uspavanka drugega romana Leile Slimani, francoske pisateljice maroških korenin, za katerega je leta 2016 prejela prestižno Goncourtovo nagrado, nas z nežno mehkobo, ki jo ima beseda v našem spominu, nekoliko zavede. A le do prvega stavka: »Dojenček je mrtev,« s katerim nas avtorica postavi na precej trdna tla. »Stavek, ki bi ga, če spremljamo hvalospeve romanu, menda zavidal sam Hemingway. Ponuja sočutje in nas hkrati navdahne z občutkom groze,« o romanu pove prevajalka Saša Jerele.

Roman bi težko žanrsko opredelili – ali gre za mojstrsko izpisano zgodbo in literarni roman, tematika ga mogoče uvršča v sodobni družbeni roman, hkrati pa mu gre pripisati zanimive nastavke h kriminalnemu romanu, celo trilerju. Lahko bi rekli, da združuje več žanrov.

Zakonski par z dvema otrokoma je poleg tega, da ima družino, željan tudi nadaljevanja kariere, posebej to velja za ženo, pred rojstvoma uspešno odvetnico. Poiščeta varuško, ki se zdi idealna, vedno bolj ji zaupata, otroka se nanjo navežeta, družina postane vedno bolj odvisna od nje. Vse deluje, dokler ne pride do tragedije. Zakaj? Roman pripoveduje o času, v katerem živimo, o pasteh starševstva in družinskega življenja, hkrati pa o zahtevah sodobne družbe po uspehu. Naravnanost današnje družbe ljudi sili v pohlep po obojem, pri čemer so pogosto izkoriščani prav šibkejši. »Zgodba je hkrati ogledalo hipokrizije, neenakosti in dilem sodobnega časa, kdo bo zmagal,« dodaja prevajalka. »Storilka je znana že na začetku. Slimanijeva uporablja to formulo, da ne zapade v patetiko, nasprotno pa se poigrava s čustvi bralcev. Roman je zelo berljiv, preprost izčiščen slog je primeren tudi za širše bralstvo, hkrati pa nagovarja spretnega zahtevnejšega bralca.« Avtorica pri tem razbija klišeje, glavna junakinja mati otrok je na primer magrebskega rodu, varuška pa Francozinja. Če je naloga sodobne literature, da nas predrami, ne zgolj zaziblje v stanje dobrega počutja, potem je Uspavanka prav to – sodobni roman o času, ki ga živimo.

Britanska pisateljica Jojo Moyes je tudi pri nas že znano avtorsko ime, navdušila je z romani Ob tebi in nadaljevanjem v romanih Brez tebe in Samo jaz. Tokrat je pred nami roman z naslovom Dekle, ki si ga zapustil, zgodba pa je dvoplastna. Prevajalka Kaja Bucik Vavpetič ga označuje za zgodovinski roman z ljubezensko zgodbo. Dekle iz naslova je namreč slika. V prvem delu nas zgodba popelje v leto 1916, v čas nemške okupacije dela Francije. V majhnem mestu se vsi poznajo, hotelirka Sophie pa vodi posle in skrbi za družino, medtem ko se njen moč bori na fronti. Ona mora pripravljati hrano nemškim častnikom, kar naleti na nerazumevanje someščanov. Nemški poveljnik se navduši nad Sophiejinim portretom, ki ga je naslikal njen mož, pa tudi portretiranko samo. To jo pripelje do nepričakovane odločitve. Druga zgodba se dogaja skoraj sto let kasneje v Londonu. Mlada vdova Liv ob prebolevanju moževe smrti sreča Paula, ki se ukvarja z izginulimi umetninami. V njenem domu ugleda portret, ki ga že dlje časa išče. Liv ga je namreč dobila za poročno darilo. Kar naenkrat se znajdeta na različnih bregovih.

»Zgodbi se prepletata. Obe glavni junakinji živita skoraj sto let narazen za tisto, kar imata najraje, in sta zato pripravljeni storiti marsikaj. Je cena umetnine, njena finančna vrednost ali čustvena navezanost nanjo. Mojesova to zna zapisati na način, ki nas ne spravi v slabo voljo, ampak nam branje zna približati, da ob tem potočimo tudi kakšno solzo.«