Najraje zvonijo Rovtarsko

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 15. julij 2019 / 09:33

Na Koroški Beli deluje skupina pritrkovalcev, ki ohranjajo star slovenski običaj pritrkavanja. Zvonijo ob zapovedanih praznikih, novih mašah, porokah, birmah ... Od letos so vpisani v register nesnovne kulturne dediščine.

»Zvonimo petnajst minut pred mašo, da povabimo ljudi v cerkev, in petnajst minut po maši. Z melodijo zvonov obogatimo bogoslužje, zvonimo ob zapovedanih praznikih in slovesnostih: novih mašah, birmah, obhajilih, porokah ...« pravi Marko Zupančič, vodja neformalne skupine pritrkovalcev s Koroške Bele, ki v vasi ohranjajo običaj pritrkavanja. Delujejo pod okriljem Župnije Koroška Bela, začetki igranja na cerkvene zvonove pa segajo v leto 1982. Prvi zvonovi so bili železni, leta 1986 pa so v Cerkvi sv. Ingenuina in Albuina dobili štiri bronaste zvonove, ki imajo veliko lepši zven, in po tem letu se je pritrkovanje na Koroški Beli začelo bolj zares.

Kot je povedal Marko Zupančič, izvajajo tako stoječe kot leteče melodije. Pri stoječih je zvon vpet in miruje, pri letečih pa niha. Igrajo različne kombinacije melodij, vsaka ima svoje ime: Rovtarska, Škofova, Koroška, Ta gosta, Ta zmešana, Velikonočna ... »Najraje zvonimo Rovtarsko,« pravi sogovornik, ki prihaja iz Javorniškega Rovta, od koder je tudi večina ostalih pritrkovalcev. Dva, Dušan Klinar in Peter Razinger, sta v skupini od samega začetka, drugi člani so se pridružili kasneje. V skupini je tako danes okrog petnajst fantov, ki pritrkavajo (včasih se jim pridruži tudi kakšno dekle), najstarejši ima 61 let, najmlajši 15. Pritrkavanje so namreč pred časom predstavili na oratoriju na Koroški Beli in tako navdušili nekaj mladih, da so se jim pridružili.

Zanimivo je, da med pritrkovalci nima nihče glasbene izobrazbe, melodij se naučijo iz knjižice, vadijo pa na doma izdelanih pripomočkih iz cevi. Zvonjenje je fizično dokaj naporno, saj je kembelj pri zvonu težak, v zvoniku je tudi zelo glasno, zato morajo pri pritrkavanju uporabljati slušalke. In še nekaj: pritrkovalci se ne smejo bati višine, saj se morajo do zvonov v cerkveni zvonik včasih povzpeti tudi petnajst metrov visoko.

Blanski pritrkovalci se radi odzovejo na povabila in zvonijo tudi v sosednjih župnijah, tako so gostovali na Blejskem otoku, Jesenicah, v Kranjski Gori, Gorjah, Lescah, Tržiču pa tudi na Dolenjskem, Primorskem ... Vsako leto se udeležijo tudi pritrkovalskega srečanja, gorenjsko in vseslovensko srečanje je pred časom gostila tudi Koroška Bela.

Moderni čas in napredek pa sta posegla tudi v tradicijo cerkvenega zvonjenja. Mežnarjev ni več, večina zvonov je danes elektrificiranih. Tako obstajajo tudi računalniški programi, s pomočjo katerih se lahko izvajajo melodije na zvonovih. Zato je pomembno, da pritrkavanje kot del slovenske glasbeno-kulturne dediščine ostane živo; lani je bilo vpisano v register nesnovne kulturne dediščine Slovenije, kot eden od nosilcev izročila in znanja pa so letos v register vpisali tudi skupino pritrkovalcev s Koroške Bele.