Prvič v domovini prababice

Ob nedavnem obisku sorodnikov v Sloveniji je 29-letna Američanka Amanda Kirchner spoznala kraje, v katerih je njena prababica Uršula Blaznik iz Dolenje vasi začela svojo življenjsko pot. Po prezgodnji smrti prvega moža je mladi vdovi Uršuli iz Lipnice usoda namenila pot čez lužo, kjer si je ustvarila novo družino, njeni potomci iz Slovenije in Amerike pa so ostali v stikih vse do danes.

»Zelo rada potujem. Že dolgo sem si želela obiskati Slovenijo, da bi videla, od kod je prišla moja prababica, in spoznala sorodnike. Med odraščanjem sem pogosto poslušala o tej strani njene družine, a nisem vedela kaj dosti, zato je bilo še toliko bolj zanimivo spoznavati njeno zgodbo,« nam je zaupala 29-letna Američanka Amanda Kirchner, s katero smo se minuli ponedeljek, tik pred njeno vrnitvijo domov, srečali na brniškem letališču, v družbi njenega mrzlega strica Igorja Pirca, po rodu iz Lipnice. Mlada Američanka, ki živi v Boiseju, glavnem mestu Idaha, je pripotovala k nam 25. junija, vmes skočila še v Zadar in Innsbruck, dobrih deset dni pa je namenila odkrivanju dežele njene prababice Uršule Blaznik iz Selške doline.

V Ameriki postavila farmo

Uršula je bila rojena leta 1885 v Lovričkovi rodbini v Dolenji vasi. Ko je šla za natakarico v Kropo, je spoznala domačina Simona Pirca, s katerim se je pri šestnajstih letih tudi poročila. »Rodila mu je štiri otroke. Ukvarjal se je z žebljarstvom, ob tem pa tudi igral bobne. Leta 1912 se je na poti v Dražgoše, kjer naj bi igral na poroki, na Kolombrtu pri Jamniku sredi zime vroč od hoje na hrib ohladil po glavi z ledeno mrzlo vodo. Prehladil se je in po enem mesecu mrzlice umrl, star 25 let,« je o svojih starih starših Uršuli in Simonu povedal Igor Pirc. Po spletu okoliščin je Uršula s težkim srcem v letih pred prvo svetovno vojno zapustila otroke in se odpravila služit, da je prihranila za tretjerazredno ladijsko vozovnico v Ameriko. Tam je najprej čistila barake v rudniku zlata Deadwood, v Južni Dakoti. Tako je spoznala rudarja, Šveda Nelsona, in se poročila z njim. S težko privarčevanim denarjem sta kupila zemljo v sosednji Nebraski in v precej pusti, nerodovitni pokrajini postavila farmo. »Za Nebrasko in Dakoto so Indijanci rekli, da se zemlja ne obrača. Tam so začeli delati farme šele okoli leta 1900, ko boljše zemlje ni bilo več,« je razložil Pirc.

Ljubezniva ženska z močno voljo

Uršula je v Ameriki rodila še tri sinove in štiri hčerke. Spet jo je doletela kruta usoda, saj je drugega moža izgubila, ko je imel najmlajši otrok tri leta, najstarejši pa kakih petnajst, šestnajst let, je povedala pravnukinja Amanda in razložila, da je njen praded Nelson zaradi vdihavanja rudniškega prahu zbolel za silikozo, ki prizadene pljuča. Po njegovi smrti je vodenje farme ob pomoči najstarejših otrok prevzela Elsi, kakor so Uršuli pravili v Ameriki. V njihovi družini je bila velik zgled ljubeznive in delovne ženske z močno voljo. Vse življenje je garala, kuhala in delala na polju ter pomagala drugim, je poudarila Amanda. »Še danes je tam lesena hiška, ki so jo po letu 1910 pripeljali po železnici in okoli katere je nato zrasla farma. So pa sprva slabo živeli, nato jim je država vendarle malo izboljšala pogoje za gospodarjenje,« je pristavil Pirc.

Imela je enajst otrok

Uršula je umrla leta 1963. Dva od njenih v Ameriki rojenih otrok sta še živa: 99-letni Bub, čigar sin Douglas je prevzel domačo farmo, in 96-letna Fran, ki prebiva v domu starejših v Nebraski. Uršula je stike ohranila tudi s svojimi otroki, ki so odraščali v lipniški dolini. Eden od njih, Simon, je umrl že v otroštvu, ostali trije – Marica, Vinko in Slavka – pa so tudi že pokojni. »Slavka je bila samska in je živela na Brezovici blizu Lipnice. Marica se je poročila v Celje in imela štiri otroke. Vinko, moj oče, je ostal v Lipnici, kjer je imel tovarno. Prej so izdelovali žeblje, potem pa je to postalo družbeno podjetje Tulip, tovarna ur Lipnica, sedaj so to Iskra Mehanizmi,« je pojasnil Igor Pirc, s 73 leti najmlajši od Vinkovih štirih otrok.

Pisma otrokom v Sloveniji

Pravnukinja Amanda sicer ni prva od Uršulinih potomcev iz Amerike, ki so obiskali sorodnike v Sloveniji, pač pa je rodno deželo svoje matere kot prvi pred 42 leti obiskal njen sin Elwood skupaj z nečakinjo LeeAnn. Tudi iz Slovenije so že obiskali ameriško sorodstvo. »Moj oče Vinko je mater ter polbrate in polsestre na farmi blizu meje z Južno Dakoto obiskal leta 1939, pri svojih 33 letih. Leta 1976 je bil tam moj brat Simon, sam pa sem bil tam leta 1993. Uršula si je tudi dopisovala z otroki v Sloveniji, po njeni smrti pa si dopisujemo s teto in sestrično v Ameriki,« je pojasnil Pirc. Amanda je s seboj prinesla tudi prababičina pisma v slovenščini, ki so jih slovenski sorodniki prevedli. »Slišati njene besede je bilo nekaj posebnega,« je dejala.

Po sledeh prababice

Gostjo iz Amerike je ob obisku Slovenije čakal pester program, ki ga je pripravil Simon Pirc, pri izvedbi pa so sodelovali predvsem njegova brata Nikolaj in Igor, sestra Desanka in sestrična Alenka. Razkazali so ji znamenitosti Slovenije, seveda pa se je odpravila tudi po sledeh prababice, kar je bilo zanjo še posebej vznemirljivo. Po ogledu Škofje Loke so jo odpeljali v Dolenjo vas, kjer hiše Blaznikovih že kakih 35 do 40 let ni več, saj so jo podrli ob širitvi ceste in mostu, je razložil Igor Pirc. Prav tako ni več nagrobnika Blaznikovih na pokopališču v Selcih, se pa Pirc še spomni, da je bil ta nekoč na južnem obzidju pa tudi da sta bila z očetom Vinkom leta 1957 na pogrebu Uršuline sestre Katarine Blaznik. Iz Selc so se zapeljali v Dražgoše in na Jamnik ter se nato spustili v Kropo, kjer je bila Uršula natakarica, preden se je poročila. Šli so tudi v Radovljico, na Bled in v Begunje k Avseniku. Na zanimivih točkah so Amando tudi fotografirali, da bo lahko ameriškemu delu rodbine pokazala lepote prababičine domovine.

Ostali bodo v stikih

Za slovo od ameriške sorodnice so pripravili še srečanje, na katerem se je zbral ožji del potomcev Uršule Blaznik in Simona Pirca. Vse je presenetila velika podobnost med Amando in Uršulino slovensko prapravnukinjo Uršo, ki sta podobnih let in si sicer želita, da bi tudi naslednje generacije ostale v stikih. Je pa tudi Amanda vlekla vzporednice med sorodniki v Sloveniji in Ameriki. »V naši družini smo se vedno šalili, da je očitno imel prababičin mož Nelson zelo močne gene, ker smo si vsi zelo podobni; ko sem prišla sem, v Slovenijo, pa sem ugotovila, da so tukajšnji sorodniki videti kot moji strici in tete v Ameriki. Očitno je bolj izrazit Blaznikov gen.«

Sorodniki v Sloveniji so bili njenega obiska izjemno veseli. »Sprejeli so me z odprtimi rokami, poskrbeli zame, mi vse razkazali. Med njimi sem se počutila kot doma. Spoznala sem, da imam tudi tu bližnjo družino, in to mi pomeni največ,« je poudarila Amanda, ki je odločena, da se v domovino svoje prababice še vrne, najbrž že v naslednjih letih v družbi sestre in matere.