Eden najlepših tednov letošnjega poletja

Besedilo: Suzana Podgoršek Kovačič
Kategorija: Gorenjska / / 10:33

Konec šolskega leta je bil, otroci so se pogovarjali (nekateri tudi tekmovali) med seboj, kako jih bodo preživeli. V sodobni slovenski družbi je visoko na vrednostni lestvici tudi to, kje jih bodo preživeli. Postavljanje s počitnicami »kdo ve, kje vse« tako postane bolečina za tiste otroke, katerih starši ne zmorejo finančnega stroška niti za enodnevni družinski izlet, kaj šele za več dni nekje na morju. Pod pragom revščine je v Sloveniji lani živelo 45 tisoč mladoletnih oseb. Revščina ima več obrazov, kajti revne so tudi družine, v katerih starši imajo službo, a jim minimalni prejemki ne zagotavljajo niti dostojnega življenja, o družinskih počitnicah pa si še sanjati ne upajo. Koliko tega ostaja nevidnega, za štirimi stenami ... Kajti namesto da bi bilo v pogosto citirano bogati današnji družbi sram odgovorne deležnike, je za to, da so podplačani, sram starše. Narobe svet.

Malo smo tudi zaspali kot čuteča družba. Nedolgo nazaj smo praznovali dan državnosti. Slišala sem nekaj govorov, speve blaginji, nizki brezposelnosti, odličnosti. Lepo je svojo državo imeti rad in lepo je tudi, če se v njej lepo živi. A prezreti šibkejših ne gre. Si predstavljate, da nekdo govori, kako je vse odlično, ko pa nekdo niti prve črke te besede ne more užiti? Malce realnosti ne škodi.

Sreča seveda ni (samo) v dobrinah, je v mnogih drobnih rečeh, ki jih iz srca privoščim vsakemu otroku. Sreča je lahko metanje kamenčkov v vodo na Kokri v družbi prijateljev. Sreča je, da med počitnicami lahko lenariš. Sreča je ... včasih tudi to, da lahko odpotuješ nekaj deset, morda nekaj sto kilometrov daleč od vsakdanjih skrbi in težav. Humanitarne organizacije, kot so Slovenska karitas, Rdeči križ Slovenije, Zveza prijateljev mladine Slovenije s pomočjo donatorjev in podpornikov – pogosto so to posamezniki, čuteči državljani – otrokom iz socialno šibkejših ali kako drugače ogroženih družin omogočajo poletne tabore, letovanja. Iskreno privoščim vsakemu otroku, da doživi okus morske vode. Ali pa tabor nekje drugje v naravi, kjer se v družbi prostovoljcev animatorjev iskri od smeha in brezskrbnosti. Zagotovo bodo ostali lepi spomini, in ko bo kdaj kasneje hudo, bodo prav ti spomini obliž.

Preskrbljenim je morje nekaj tako samoumevnega, da ga pogosto še »vidijo« ne več. Kako iskreno pa je veselje otrok, ki ga vidijo prvič. In njihova zahvala tistim, ki so jim to doživetje omogočili. »Teden Biserov je bil eden najlepših tednov letošnjega poletja,« je zapisala deklica na letovanju Slovenske karitas.