Lučka na klekljarskih počitnicah

»Z Lučkinim spremljanjem klekljarskih počitnic pri dedku in babici sem opozorila na delček življenja, ki bo v taki obliki, kot sem si ga zamislila v tej knjigi, kmalu izginil. V pripoved sem poskušala zajeti čas zadnjih desetletij zdaj že minulega 20. stoletja. Lahko pa bi segla še nekaj desetletij nazaj in klekljarske zgodbe bi bile spet nekoliko drugačne. Včasih se je klekljanje večinoma poučevalo tako, da so mame ali babice, tudi tete in starejše sestre učile mlajše, vedno pa je morala biti oseba v vlogi učitelja zelo potrpežljiva z učenci. Vendar niso klekljale samo žene in dekleta. Da bi bil pri hiši mir, posebno pozimi, ko se kopica otrok ni imela kje igrati in jih je bilo treba zaposliti, so jim v klekljarskih območjih dali v roke kleklje. Pa spet tega niso počeli samo zaradi ljubega miru. Ko so odrasli nesli prodat čipke, so v ruto zavili tudi delo otrok. Kakšen dinar so si tako prislužili tudi otroci. Ta daljni čas sem vam želela vsaj nekoliko približati z dedkovo zgodbo. Je čisto resnična. Nekoč mi je oče pokazal hišo, kjer so klekljali vsi domači fantje, še več, po bližnji in daljni okolici so bili znani zaradi svoje natančnosti … In še nečesa ne smem spregledati. Klekljanja se otroci niso učili samo od starejših. V vseh večjih klekljarskih območjih so bile tudi klekljarske šole. In otroci so se tega lepega opravila lahko učili od posebej izšolanih učiteljic, ki so opozarjale predvsem na kakovost izdelka. Iz klekljarskih šol so prihajale nove in nove generacije in vsaka generacija je dala tudi kako mojstrico ali učiteljico, ki se je pozneje zapisala v zgodovino klekljarstva. In prišel je čas, ko klekljanje ni bilo več samo boj za preživetje revnega prebivalstva. Vedno bolj je postajalo ustvarjalno delo, iz tradicionalnih klekljarskih območij pa se je prenašalo tudi v mesta in nova klekljarska središča …« (Str. 83–85)

To je odlomek iz »zagovora«, v katerem skuša pisateljica Tončka Stanonik pojasniti, »zakaj o klekljarskih počitnicah«. Lučkine počitnice pri starih starših na deželi so zimske, zdaj smo na pragu poletnih. Te so bolj kot za klekljanje primerne za branje in igranje. Sicer pa bi lahko bilo eno od sporočil te žlahtne knjige zgodb tudi v nakazovanju možnosti, da bi otroci med počitnicami v družbi starejših in svojih vrstnikov spoznavali svojo lokalno dediščino, snovno in nesnovno. Primer snovne so stare hiše, primer nesnovne je veščina klekljanja čipk. A to sta le dve od mnogih možnosti …