Visoški spet doma, na Visokem

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / torek, 25. junij 2019 / 15:56

Vrhunec obeleževanj ob stoti obletnici začetka izhajanja Visoške kronike je bila petkova gledališka uprizoritev romana tam, kjer je ta doma – na Visokem. Igralci SNG Drama Ljubljana so na dvorišče dvorca priklicali duh »visoških«.

Visoko – Nad visoškim posestvom – morda pa globoko v tamkajšnji poljanski grudi – je nekaj magičnega. Še popoldan je nebo nad Poljansko dolino neusmiljeno jokalo, manj kot dve uri kasneje pa so v čudovit večer pred poln avditorij na dobro pripravljen improvizirani oder na dvorišču pred dvorcem stopili »visoški«. In z njimi seveda vsi drugi liki iz Tavčarjeve literarne mojstrovine – zgodovinskega romana Visoška kronika.

Razprodana predstava v izvedbi vrhunske zasedbe SNG Drama iz Ljubljane, zanimivo – v igralskem kvintetu poleg Nine Ivanišin in Klemena Janežiča igrajo še trije Gorenjci: Aljaž Jovanovič, Janez Škof ter Tamara Avguštin, skorajda domačinka z Godešiča, je privabila tako ljubitelje gledališča kot vse željne biti poleg, ko se bodo »visoški« za tri ure, toliko namreč drama v režiji Jerneja Lorencija traja, vrnili tja, od koder so pred stotimi leti začeli svojo pot.

Prvo polovico predstave, lahko bi rekli Polikarpov del, ki se začne z njegovim izvirnim grehom, nadaljuje s s krvjo obarvanim bogastvom ter konča s smrtjo visoškega gospodarja, smo spremljali ob počasnem usihanju dnevne svetlobe, po odmoru, v katerem so organizatorji skupaj s pokrovitelji poskrbeli za osvežilne napitke za publiko, se je v drugem delu na prizorišče spustil mrak. Pripoved o Kalanovih, Schwarzkoblerjevih, Wulffingovih, Poljancih in Ločanih je potekala v tišini visoškega posestva, potihnilo je tudi večerno žvrgolenje na dvoriščnem macesnu. Dogajanja na odru niso motile niti zvočne pridobitve dvajsetega stoletja s ceste na oni strani Sore in sem in tja preko neba. Zgodba, izrečene besede, glasno izražanje občutij, ki jih v danih situacijah zahtevajo posamezni dramski liki, muzika in ekstatičen ples, poigravanje luči, predvsem pa izjemna moč igre peterice akterjev so začarali občinstvo. Kot so po dolgem aplavzu povedali igralci, je tudi njih med igro preveval duh »visoških« – kot da so igrali prav tam, kamor je pisatelj položil svojo zgodbo o teh ljudeh in visoškem prekletstvu. Kot bi grško tragedijo igrali nekje v Sredozemlju sredi antičnih ostalin.

Ideja vsestranskega kulturnega akterja Andreja Šubica, da na Visoko pripeljejo večkrat nagrajeno vrhunsko izvedbo Visoške kronike iz ljubljanske Drame, se je pokazala za dobro. Da je izvedljiva, so dokazali v domačem KD Dr. Ivan Tavčar in drugih poljanskih društvih ter posamezniki, ki so nesebično priskočili na pomoč pri organizaciji in izvedbi projekta.

Kot da so bili v petek zvečer »visoški« spet doma. A za to ni poskrbela Agata, ampak Tavčar, ki je napisal zgodbo o njih, ljubljanski igralci, ki so jo pripovedovali, in številni Poljanci, ki so v Visoškem dvorcu spet prižgali luči.