Tržičani mu rečejo kar grad

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / sobota, 22. junij 2019 / 09:03

Dvorcu Neuhaus, ki se dviguje na griču za cerkvijo sv. Andreja v Tržiču, življenju v njem in različnim namembnostim tega objekta skozi čas je Pija Japelj posvetila diplomsko nalogo. Najstarejši še živeči Tržičani se najbolj spomnijo lastnika gradu veleindustrijalca Andreja Gassnerja, fotografije pa ostajajo priče razkošnosti gradu vse do druge svetovne vojne. Po vojni sta bila v njem Dom iger in dela ter vzgojno-varstveni zavod, grajska stanovanja so postala socialna. Kaj pa grad jutri?

Pija Japelj, Tržičanka, skoraj soseda dvorca Neuhaus oziroma kar gradu, kot mu največkrat pravijo domačini, je obiskovala vrtec, ko je bil ta še v gradu. To je bil eden od razlogov, da se je lotila raziskovanja zgodovine gradu; pa tudi to, da grad do danes ni v celoti raziskan. Razmišljala je tudi o usodi Neuhausa, da se ga le iztrga propadanju.

Prvotni grad ni stal na tej lokaciji, ampak malo višje in je prvič omenjen v drugi polovici 14. stoletja kot Neuhaus. Od svoje tašče ga je leta 1807 kupil grof Johann Josef Wenzel Radetzky von Radetz, avstrijski feldmaršal češkega rodu. Grad je leta 1811 pogorel v grozovitem tržiškem požaru, grof Radetzky pa je nekoliko nižje postavil nov grad – in ta stoji še danes. Prav temu se je posvetila Japljeva v svojem raziskovanju – in zbrano prikazala tudi na razstavi, ki je v Galeriji Atrij v Tržiču na ogled do prvega julija. »Radetzky se je poročil z grofico Frančiško Romano von Strassoldo, ki je bila po materini strani Tržičanka. V gradu je živel le občasno, ker se je vojskoval po svetu. Znano pa je, da je imel rad Tržič in da je zanj veliko naredil. Ko je gradil nov grad, je dal delo tržiškim obrtnikom. Kot zanimivost naj povem, da je ta grad zelo podoben njegovi rojstni hiši na Češkem,« je povedala Pija Japelj.

Radetzky je v gradu živel do okoli leta 1817, ko je bankrotiral. »Lastništva so se potem dokaj hitro menjala. Leta 1819 ga je v last dobil Dietrich, ki je že prej odplačeval dolgove Radetzkega. Štirideset let pozneje ga je podedoval knez Sulkowsky, v zadnjih letih 19. stoletja pa kupil veleindustrijalec, lastnik Bombažne predilnice in tkalnice Tržič Andrej Gassner. Gassnerjevi so se v Tržič preselili iz Avstrije in te »grajske« družine se najstarejši Tržičani tudi najbolje spomnijo. Dvorec je bil bogato opremljen, razkošen, kar malo načičkan. Po pripovedovanjih naj bi imeli celo nagačenega tigra, ki naj bi ga pripeljali iz Afrike oziroma Indije, iz katerih so uvažali bombaž za potrebe tržiške predilnice. Anekdota pravi, da je strežnica, ki je komaj začela delati v dvorcu, stresla vse s pladnja, ker se je ustrašila tigra, za katerega je mislila, da je živ. »''Milijon'' sob je bilo v dvorcu, kuhinja in kopalnica sta bili za tisti čas najsodobneje opremljeni. Parket je bil na tleh, ko ga v drugih hišah še ni bilo. Vhod na posest so čuvala vrata – in le kadar so bile procesije do cerkve, so Gassnerjevi vrata odprli in množici vernikov omogočili prehod. Še vedno so v bližini dvorca ostaline veličastnega vodometa, pod posestvom je imel Gassner tudi teniško igrišče in vrt. Baje se je vsako jutro sprehodil čezenj. Starejša Tržičanka mi je povedala, da so ga še kot učenke opazovale skozi šolsko okno, učiteljica pa jih je venomer opozarjala, da se to ne spodobi. Spet druga Tržičanka mi je pripovedovala, da je Gassner tržiškim otrokom pozimi (domnevno) odprl vrata na parcelo, zato da so se lahko sankali po bregu.« Pija Japelj nadaljuje, da so imeli med drugo svetovno vojno nemški vojaki v gradu svoj štab, so pa popisali ves inventar, ki je bil v gradu; opis hrani Tržiški muzej, inventar se je »izgubil«, Gassnerjevi pa naj bi imigrirali v Ameriko. Obstajajo fotografije, kakšno razdejanje so pustili Nemci.

»Za čas takoj po vojni ni točne dokumentacije, kaj se je dogajalo z gradom. Znano je le, da so odprli Dom iger in dela (t. i. DID). Nekateri starejši Tržičani povedo, da je bil v gradu internat, kar bi bilo možno, glede na to, da je veliko otrok po vojni ostalo brez staršev. V petdesetih letih so v gradu odprli vzgojno-varstveni zavod, vrtčevsko enoto Grad. Dolga leta je bil tu vrtec, ki sem ga še jaz obiskovala. V gradu so bila tudi stanovanja – iz grajskih so postala socialna. Iz vrhnjega nadstropja se je zadnji stanovalec izselil šele pred nedavnim. V času, ko je tam še obratoval vrtec, je stanovanje služilo bivanju hišnika. V gradu so danes dejavnosti KUD Ampus, KD Načeta paleta in kickboksarji,« je pojasnila Pija Japelj, ki zaključuje študij etnologije in kulturne antropologije. »Pod gradom je rov, ki je med vojno služil kot zaklonišče. Za rov sicer še vedno ne vemo točno, čemu vse je še služil in kam vse (še) vodi. Na razstavi je poleg slikovnega gradiva še stara omara, v kateri so bili otroški čeveljci za tek na smučeh, predvidevam, da iz časov, ko je bil v gradu vrtec.«

Kaj pa grad jutri? »Bile so že pobude za hotel, zasebne šole, neka Tržičanka je v svoji magistrski nalogi vizualno predstavila projekt tržiške knjižnice. Sama pa sem predvsem želela opozoriti, da je treba stalno opominjati na to, da se grad reši propada. Zdaj je v občinski lasti,« je še dejala Pija Japelj, ki bo raziskovanje gradu nadaljevala, ker je, kot pravi, treba odkriti še veliko njegovih skrivnosti ...