Gorenjske besede v Žirovskem besednjaku

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 15. junij 2019 / 12:16

Povod za 129. Glasovo prejo je bil izid moje nove knjige Žirovski besednjak (ŽB). Besedo besednjak pa naš osrednji slovar razloži takole: »knjiga, v kateri so besede razvrščene po abecedi in pojasnjene«. Izbranih besed je petsto, lahko bi jih bilo še več ali manj …

Tu pa nas zanima, koliko od petsto besed oziroma gesel v ŽB je takih, ki označujejo nekaj gorenjskega. Nekaj, kar je severno od Žirov, kjer se gre gor, na Gorenjsko. Kar nekaj jih je: Blegoš, Fužine, Glasova preja, Gorenja vas, Gorenjska, Gorenjski glas, Gorenjski jug, Jeglič, Jesenice, Kranj, Kriegsarbeitsgemeinschaft, Loški razgledi, Loško gospostvo freisinških škofov, Marija Pomagaj, Poljane, Poljanska dolina, Rudnik urana Žirovski vrh, Škofja Loka, Tavčar, Trebija, Železniki … Seveda je marsikaj gorenjskega tudi v drugih besedah. Pa jih za pokušino nekaj preberimo.

Gorenjska

Kaj pomni Gorenjska v žirovskem kontekstu? »Če bi se vprašali, v katero od slovenskih tradicionalnih pokrajin sodijo Žiri, je odgovor jasen: gor, na Gorenjsko. Hkrati pa je gotovo, da je Žirovsko nekakšen gorenjski jug, ''ta prava'' Gorenjska je pač šele od Kranja navzgor. To se kaže tudi v jeziku; večina Gorenjcev govori različne odtenke gorenjščine, le govori Škofje Loke in Poljanske doline sodijo v skupino rovtarskih narečij. Po naravi oziroma po kriteriju ''kam teče voda'', je Žirovsko nesporno Gorenjsko – Sora teče v Savo. Večinoma sodijo Žiri na Gorenjsko tudi zgodovinsko, a ne ves čas. V letih od 1812 do 1941 so bile Žiri upravno pod Notranjsko (Idrijo in Logatcem), v logaški občini so bile tudi v letih 1961–1969. Izven navedenih let pa ves čas sodijo pod različno imenovane gorenjske upravne instance: v loško gospostvo freisinških škofov, 1941–1945 v nemški okupacijski okraj Kranj in okrožje Koroška (Kreis Krainburg, Gau Karnten), 1945–1961 v povojna okraja Škofja Loka in Kranj, 1970–1994 v 'ta veliko' občino Škofja Loka, od leta 1994 v upravno enoto Škofja Loka. Od srede devetdesetih so povezave z Gorenjsko razmeroma šibke, edini vsegorenjski instituciji, prisotni v Žireh, sta Gorenjska banka in časnik GG. Če ne štejemo brezjanske Marije Pomagaj, katere pomoč zagotovo sega tudi med Žirovce.«

Jesenice

Imajo Jesenice kaj skupnega z Žirmi? Imajo. »Železarna Jesenice je že pred drugo svetovno vojno in tudi po njej privabila na Jesenice več Žirovcev, nekatere posamično, druge z družinami in tako je v tem železarskem mestu nastala mala žirovska kolonija. Eden prvih je bil Jože Oblak, Bedriharski z Dobračeve, brat moje stare mame. Njegov sin istega imena, upokojeni gimnazijski profesor telesne vzgoje in ravnatelj, ki še živi na Jesenicah, je postal eden vidnejših orodnih telovadcev v jugoslovanski državni reprezentanci okrog leta 1960. Za Jožetom je tja gor odšel tudi njegov svak Jakob Podobnik, moj stari oče, pri njem je krajši čas živela tudi moja mama; za njim je šel njegov sin Ivan, oba sta se pozneje vrnila na Bedrih. Na Jesenicah si je družino ustvaril Alojz Žakelj, Blažontarjev iz Stare vasi; širši javnosti poznan je njegov sin istega imena, ki občasno prebiva v bivaku italijanske kasarne Morbegna pod Triglavom in v bivaku na Mežaklji … Iz Žirov na Jesenice sta pred letom 1960 odšli Tončka in Marija Mazzini, mama in stara mama pisatelja Mihe Mazzinija, ki se je na Jesenicah rodil, svoje otroštvo z obema materama upodobil v romanu Otroštvo (2015) in zanj dobil kresnika 2016. Današnja povezava obeh gorenjskih mest, enega na severu, drugega na jugu te pokrajine, je jeseniška bolnišnica, v katero se po zdravniško pomoč zatekajo mnogi Žirovci. Sicer pa sta si oba kraja nekoliko sorodna tudi po pretežno industrijskem značaju; kar je (bila) za Jesenice železarna, je bila za Žiri Alpina …«

Kranj

Kaj pa Kranj? »Žiri so bile najdlje pod Škofjo Loko, ta pa ni bila pod Kranjem; ni priznavala nadoblasti Kranja, ljubljansko pač. Tako je naneslo, da je bila tudi žirovska občina pod Kranjem le dvakrat, med drugo svetovno vojno in v času velikega kranjskega okraja v petdesetih letih 20. stoletja. Nemci so po okupaciji Gorenjsko priključili Rajhu, imenovali so jo Kreis Krainburg (okraj Kranj) s sedežem v Kranju (Krainburg), tega pa vključili v Gau Kaernten (okrožje Koroška) s sedežem v Celovcu (Klagenfurt). Po nemškem odhodu iz Žirov se je za njimi umaknil tudi del žirovskih čevljarjev in v Kranju ustanovil podjetje z dolgim imenom ''Kriegsarbeitsgemeinschaft der Sairacher Schumacher''. Po vojni je žirovska občina spadala najprej pod Okrajni ljudski odbor Škofja Loka, od 1948 do 1961 pa v Okraj Kranj. Mnogi se še spomnimo rdečih napisnih tabel, ki so stale na začetku naselij, na njih pa so bila od zgoraj navzdol z velikimi belimi črkami različne višine napisana imena kraja, občine in okraja. Denimo: kraj Stara vas, občina Žiri, okraj Kranj. Po vključitvi žirovske občine v logaško (1961) se je povezava s Kranjem prekinila in še zdaj ni prav močna. Od ustanov, ki imajo sedež v Kranju, je v Žireh izpostava Gorenjske banke, Žirovci pa berejo Gorenjski glas kot edini vsegorenjski medij, nekaj jih je hodilo tudi v kranjske šole. Povezava Žirov s Kranjem bi se okrepila v primeru, če bi prišlo do predvidene regionalizacije države in bi Kranj spet postal tudi formalni sedež gorenjske regije. Te povezave pravzaprav nastajajo že vrsto let, saj se mnoge upravne funkcije z upravnih enot selijo na regionalno raven (finančna in geodetska uprava, regionalna razvojna agencija …).«

Marija Pomagaj

In ne nazadnje: Marija Pomagaj. »Veselim se, o Bog, / da mi daješ to moč / in ta nepremagljivi poklic / biti romar k Mariji na Brezje.« To kratko, a močno in ''poklicno'' pesem je napisal pesnik in prijatelj Franc Kopač (1953–2008), tudi eden od žirovskih šmarničnih romarjev; deset let je že, kar je odromal v večnost. Nekaj šmarničnih poti sva naredila tudi skupaj. Zame je bila posebej pomenljiva tista, ko smo avgusta 1994 peš poromali iz Žirov na Svete Višarje. Tudi tam je zavetnica Mati Božja, v podobi Višarske Marije. Sopotniki so me podučili, da jo smem tudi za kaj prositi in da je prav ona tista, ki lahko pomaga. Pa sem jo prosil, naj mi, čeprav sem bil že v jesenskem cvetju in sem se za kaj takega premalo trudil, naposled le nakloni žensko družico. In se je res zgodilo, že tisto jesen … V reportaži, ki sem jo po romanju napisal, sem to prošnjo sicer zatajil, pred javnostjo; pred Njo pač ne. Nihče – razen Nje same – ne ve, kolikokrat je s posredovanjem naših prošenj na Najvišjo inštanco pomagala še mnogim Žirovcem. In zato smo ji mnogi res hvaležni!«