Pridem pote, pote pridem

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sreda, 12. junij 2019 / 16:29

V petek so v Kulturnem domu v Poljanah premierno uprizorili Visoško kroniko. Zgodbo Tavčarjevega romana v dramatizaciji in režiji Andreja Šubica je domača igralska skupina predstavila v poljanskem narečju in jo tako spet vrnila v Poljansko dolino.

Poljane – Predstavo so v soboto in nedeljo ponovili, obakrat pred razprodano dvorano, kar še dodatno potrjuje, kako želena je bila vrnitev Visoške kronike v kraje, kjer jo je Tavčar pisal in so jo, čeprav zapisano v pisateljski fikciji, pred štiristo leti ljudje morda tudi živeli. Zgodba je znana in tema, ki vsekakor ni vezana zgolj na dolino, ampak je v svojem bistvu tudi širše slovenska, v predstavi dodatno zaživi, ker je govorjena v poljanskem narečju, kjer se pripoved začenja s »tok je bel'« – tako je bilo.

Andrej Šubic, zaljubljenec v kulturo in umetnost, še posebno v gledališče, ki ga v zadnjih letih z režijami Tavčarjevih del v Poljanah znova oživlja, je za osnovo vzel zgodbo iz romana kot tako, a jo v svoji dramatizaciji na nekaterih mestih spretno aktualiziral za današnji čas in prostor. Pripoved se začne na nemškem v času tridesetletne vojne z vojnim plenom, skrinjo polno denarja, ki se med trojico vojnih kameradov razdeli tako, da z zamolčanjem in umorom vse ostane enemu – Polikarpu Kalanu, kasnejšemu visoškemu gospodarju. Tu igra dobi rdečo nit v pohlepu, ki nas spremlja dobro uro in pol vse do končnega preizkusa z vodo, ko Jurij reši Agato – pohlepu, ki v poljanski izvedbi dobi še sestro v človeški neumnosti.

Sicer enostavna, a izjemno učinkovita scenografija, ob režiserjevem sodelovanju jo podpisuje slikarka Tina Dobrajc, v igri z vsako minuto pridobiva pomen. V ospredju je enostavna miza, dve klopi ter stol, namenjen gospodarju, kjer se dogaja večina predstave. Tu potekajo pogovori med glavnimi akterji o krvavi zgodovini in posestvu, tu se dogovarjajo ženitne ponudbe, je prostor pogovora na plesu in ne nazadnje omizje v sodni dvorani. Ampak pomenljiva sta stola v ozadju, na katera se povzpne po lestvi, in od koder se bdi nad celotnim dogajanjem – najprej umorjeni Jobst, ki kot slaba vest vseskozi ljudi spodaj opominja: »Pridem pote, pote pridem ...«, po smrti pa se mu zgoraj pridruži še Polikarp, ki tam prevzame vlogo pripovedovalca. Prispodoba bremena prednikov, ki ga v vsaki družini nasledniki nosijo naprej in ga prenašajo na potomce ter jim s tem nemalokrat kratijo njihovo svobodo odločanja, je tu popolna.

Igralska ekipa je velika. Kar 14 je nosilcev osrednjih likov, med katerimi se ob Šubicu (Polikarp) še zlasti izkažejo Uroš Čadež (Izidor), Janez Justin (Jurij) in Jerneja Bonča (Agata) in tudi Mojca Šubic (Margareta), Frenk Dolenc (Lukež), Marko Dolenec in Simon Kokelj (oče in sin Wulffing) ter Irma Zevnik (Renata) in še izkušena igralca z Loškega odra Juša Berce (Pasaverica) in Bojan Trampuš (Sodnik) ter Peter Cankar (Škof). Tu sta še Silvo Potočnik (Jobst) in Marjan Lavtar (ječar Mihol). Poljansko narečje je starejšim v krvi, pohvalno pa so se z njim spoprijeli tudi mladi. K sojenju, izjemno delo je opravila svetovalka režiserja Tatjana Peršuh, pod oder pristopi še šesterica loških meščanov, na koncu pa v družinsko sliko visoških še pet otrok.

Še en moment je, ki nas preseneti – ko je sodba končana in Agata rešena, škof od gledalcev v dvorani zahteva, da vstanemo. To brez pripomb storimo, nakar škof okrca našo neumnost in nas označi za navadne cepce, ker verjamemo v čarovnice. Tisti, ki veste za glasbeno zvrst izpred štiridesetih let, boste vedeli, za kaj gre, če napišem, da je to čisti punk. Snamem klobuk.