Marjan Šarec: Niso krivi narodi, kriva je politika

Besedilo: Suzana P. Kovačič, Jože Košnjek
Kategorija: Tržič / torek, 11. junij 2019 / 11:49

Pod Ljubeljem je bila v soboto slovesnost v spomin na 74. obletnico osvoboditve koncentracijskega taborišča. Slavnostni govornik je bil predsednik vlade Marjan Šarec.

Podljubelj – »Očitno že tako zelo dolgo živimo v miru, da si sploh ne predstavljamo, da so danes po svetu še vedno vojne, taborišča. Vedno je treba obeleževati take dogodke, se jih spominjati in brati knjige, tudi tiste težke. Kajti če ne bomo brali, bodo morda naši najmlajši enkrat to spet doživeti, a ne smemo dopustiti, da bi se kaj takega zgodilo,« je na spominski slovesnosti opozoril slavnostni govornik predsednik vlade Marjan Šarec.

Taborišče Ljubelj je bilo ena od 49 podružnic Mauthausna. Dne 3. junija 1943 so prvih tristo izmučenih in sestradanih jetnikov v živilskih vagonih pripeljali v osrčje Karavank. Najprej v južno taborišče, oktobra pa še v severnega na drugo stran gore. Kar 23 mesecev je bilo to delovno taborišče, v katerem je približno dva tisoč internirancev 13 evropskih narodnosti, med katerimi je bila več kot polovica Francozov, v nečloveških razmerah gradilo 1542 metrov dolg predor. »Tukaj so bili tisti, ki se niso borili z orožjem v rokah, a so se vsak dan borili za svoje dostojanstvo, za preživetje. Pretresljive so zgodovinske pripovedi, pretresljivi so spomini, pretresljivo je to, da ne samo niso bili ljudje, ampak številke – bili so še kaj manj,« je dejal Marjan Šarec.

»Večkrat me vprašajo, do kdaj bomo te spominske slovesnosti še vzdrževali. Moj odgovor je jasen: dokler bo treba, da se ve in ohrani, kdo je bil zaprt za bodečo žico, kdo je kopal bos pozimi predor in kdo je bil na drugi strani, toplo oblečen in nahranjen. Očitno pri zgodovini številni sedijo na ušesih. Ste kdaj misli, da se bo zgodila Srebrenica toliko desetletij po drugi svetovni vojni? Ste kdaj mislili, da bo nekdo na vzhodu spet postavljal v združeni Evropi žico?« je opozoril tržiški župan Borut Sajovic. Taborišče pod Ljubeljem je edini avtentični ostanek podružnice kateregakoli nemškega koncentracijskega taborišča na slovenskih tleh. Dr. Monika Kokalj Kočevar, članica mednarodnega komiteja Mauthausen in članica slovenskega taboriščnega odbora Mauthausen je povzela zapis Dušana Stefančiča, ki je preživel šest koncentracijskih taborišč, tudi Mauthausen: »S sprejemom v taborišče je človek prenehal biti človeška oseba, postal je številka in predmet nepopisnega fizičnega in psihičnega izkoriščanja.« Zato je bil tudi klic Kokalj Kočevarjeve: nikoli več vojne, nikoli več številka.

»Niso krivi narodi, kriva je politika, ki ne ve, kako bi rešila probleme,in se potem zateka v nacionalizme in zatiranje drugih narodov,« je poudaril Marjan Šarec. Dodal je, da se žal spet pojavljajo razne provokacije, da si slovenski narod ne želi konfliktov, treba pa je na takšne dogodke opozoriti: »Radi imamo svoje sosede in ne želimo si konfliktov. Smo pa proti tistim posameznikom v teh državah, ki mislijo drugače. Želimo živeti v Evropi brez notranjih meja.« Predsednik vlade je še dejal, da mora slovenska politika, zlasti zunanja, postati enotna.

Župan Sajovic je sklenil, da je treba delovati povezovalno. Želi, da na eni in drugi strani Ljubelja ne bi več imeli dveh spominskih slovesnosti, ampak skupno; enkrat na naši, drugič na avstrijski strani. Spominsko slovesnost so pripravili Občina Tržič, Koordinacijski odbor žrtev vojnega nasilja pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije in Združenje borcev za vrednote NOB Tržič.

Spomenik na koroški strani predora

Na slovenski strani ljubeljskega predora zelo opazen spomenik ob cesti in table sporočajo popotniku, da je bilo v bližini med drugo svetovno vojno koncentracijsko taborišče, ena od številnih podružnic Mauthausna. Da je bilo med letoma 1943 in 1945 taborišče tudi na avstrijski strani, pa so vedeli le bolj poučeni, čeprav so nanj opozarjale table, spominski kamni in zaščiteno ozemlje taborišča. Od sredine maja naprej pa na taborišče na koroški strani spominja umetniška instalacija z imenom Nepozabljeni – nezlomljeni, postavljena na platoju ob vhodu v predor. Instalacijo sestavljajo tri na betonskem temelju postavljene železne figure. Prva ponazarja telesno trpečega jetnika, druga simbolizira roko, ki je lahko roka zatiralca ali roka upornika, tretja pa prikazuje vrata v predor ali v svobodo. Spomenik je delo v Nemčiji živečega japonskega umetnika Seijija Kimota. Pobudnik postavitve spomenika je Komite Mauthausen za Koroško in njegov član Peter Gstettner. Odprtja instalacije so se udeležili visoki gostje: koroški deželni glavar dr. Peter Kaiser, nemški veleposlanik v Avstriji Johannes Haindl, slovenske veleposlanica na Dunaju Ksenija Škrilec in slovenski generalni konzul v Celovcu Milan Predan.