Prostovoljstvo na Madagaskarju

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 27. maj 2019 / 11:00

Jana Levec iz Volčjega Potoka in Katja Ravnikar iz Komende sta četrti največji otok na svetu spoznavali prek programa mladinskega misijonskega prostovoljstva POTA. V šestih tednih sta obiskali vseh pet slovenskih misijonarjev, ki so aktivni na Madagaskarju.

Študentki Jana Levec in Katja Ravnikar sta bili del enajstčlanske skupine slovenskih prostovoljcev, ki se je podala na Madagaskar z namenom pomagati slovenskim misijonarjem in sodelovati pri oratorijih za tamkajšnje otroke.

V prostovoljki sta se prelevili že lansko poletje (Katja je bila tam sicer že trikrat), svoja spoznanja o tej afriški državi pa sta pred dnevi delili tudi s poslušalci v Knjižnici Franceta Balantiča Kamnik. »Madagaskar je v marsičem poseben, prav unikaten. Ima 23 milijonov prebivalcev, zaradi geografske lege pa je večina med njimi mešanica Afričanov in Azijcev, kar tamkajšnjim ljudem daje prav posebne obrazne poteze. Njihov uradni jezik je malgaščina, kakšen odstotek dobro izobraženih jih govori francosko, angleško pa skorajda nihče, zato smo imeli s sporazumevanjem kar nekaj težav,« sta začeli svoje predavanje in dodali, da sta se v šestih tednih tudi sami naučili kar nekaj malgaških besed, saj sta se lahko le tako še bolj približali otrokom, za katere so pripravili večdnevne oratorije. Vse to so organizirali ob pomoči slovenskih misijonarjev, ki so na Madagaskarju zelo aktivni – in to že vrsto let. Le kdo še ni slišal za Pedra Opeko? A poleg njega za izobraževanje, zdravstvo in višjo kakovost življenja med domačini skrbijo še Tone Kerin, Janez Krmelj, Jani Mesec in Jože Adamič.

Z njihovo pomočjo in dobrimi terenskimi vozili so spoznavali življenje predvsem v odročnih vaseh. Tako sta spoznali, da je večina tamkajšnjih kmetov pridelovalcev riža, da so avti nekaj zelo redkega in da večinoma razdalje premagujejo peš, pri čemer stvari nosijo na glavi. »Zelo preprosto živijo in tako smo vse te tedne živeli tudi mi. Tople vode praktično nismo imeli, zato smo zelo omejili tudi prhanje in umivanje las. Jedli pa smo tisto, kar so jedli domačini – veliko riža, banan, različnih juh … Na podeželju pogosto kuhajo vsi skupaj kar sredi vasi. Ker smo bili tam poleti, je bila pri njih zima, zato je bilo svežega sadja nekoliko manj, a še ne povsem zrel sadež je tam neverjetno bolj okusen kot vse, kar iz južnih krajev prodajajo pri nas,« sta še povedali. Perilo so – tako kot domačini – prali v rekah in jih sušili v travi, no, ali pa veliko bolj učinkovito – na vrveh, s čimer so poželi nemalo začudenja.

Na oratorijih so gostili med dvesto in petsto otrok, ki so prišli iz številnih okoliških, tudi bolj oddaljenih vasi. Tamkajšnje mame imajo veliko otrok, sta opazili, a tradicionalnih družin ne poznajo, saj imajo ti otroci več očetov, prav tako so že zelo zgodaj prepuščeni sami sebi in večji otroci skrbijo za manjše. Madagaskar je po starostni strukturi tudi ena najmlajših držav na svetu, saj je povprečna starost prebivalcev zgolj dvajset let.

Zelo so se razveselili šolskih potrebščin, igrač in zdravil, ki so jim jih prinesli iz Slovenije, Jana in Katja pa sta na oratorijih spoznali, da izobraževanje v tej državi ni vrednota, saj so se jima še učitelji zdeli polpismeni.

Ko si enkrat prostovoljec, si vedno prostovoljec, sta si enotni mladi študentski, ki na Madagaskarju še nista rekli zadnje besede.